Srečko Kosovel

* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj

"Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more nič vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti." Tako je razglabljal v svojem pismu Fanici Obidovi julija 1925 "pesnik našega Krasa" Srečko Kosovel, tedaj študent na ljubljanski univerzi. Deset mesecev pozneje, 27. maja 1926 ga je sredi cvetoče pomladi pokosila hladna smrt.

"Naj bo Srečko, da bo srečen"

Bil je najmlajši od petih otrok v družini narodno zavednega učitelja Antona Kosovela, ki je bil doma iz Črnič na Vipavskem, in njegove žene Katarine Stres iz Sužida pri Kobaridu. Prvorojenec je bil Stano (1895), sledile so hčere Tončka (1897), Karmela (1899) in Anica (1901). Vsi so bili rojeni v sežanski šoli, kjer je oče služboval, tudi Srečko, ki je zagledal luč sveta 18. marca 1904. "Bili smo vsi veseli," je leta 1974 za Ognjišče povedala njegova sestra Tončka, "in prav živo se spominjam, kako sva šli s sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu. Boter je bil očetov kolega, učitelj iz [torij, in prav on mu je izbral ime. Oče mu je mislil dati ime Kvintilijan, ker je bil peti otrok (lat. quintus - peti). Boter pa je rekel: 'Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!'" Ko je bil Srečko star leto in pol, so očeta kazensko premestili v odmaknjeno Pliskovico. Po treh letih pa je prišel službovat v Tomaj. Družina je stanovala v šoli, šele leta 1925 so se preselili v svojo hišo, v kateri je Srečko umrl. Sestra Tončka je o njem dejala, da ni bil kakšno "eterično bitje", temveč "čisto navaden človek, kakor smo vsi drugi", že kot otrok pa je imel "čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega". Oče je poskrbel, da so vsi njegovi otroci študirali: Stano je končal učiteljišče, potem pa se je posvetil časnikarstvu (bil je tudi pesnik in pisatelj), Karmela je študirala glasbo in bila priznana pianistka, Tončka je bila uradnica v domačih krajih, Anica pa profesorica slovenščine. Srečka je oče leta 1916 poslal na realko v Ljubljano.

Želel je, da bi postal gozdarski inženir, ker je bil prepričan, da bo pogozdovanje Krasa to pokrajino kdaj rešilo revščine. Toda po maturi se je Srečko oktobra 1922 vpisal na filozofsko fakulteto mlade ljubljanske univerze in izbral tri smeri: romanistiko, filozofijo in slavistiko, poslušal pa je še predavanja iz umetnostne zgodovine."Vedno, ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi pogovarjali z njim, ker je bil zelo duhovit in dovtipen," se je spominjala sestra Tončka. Srečko pa je prijateljici Fanici Obidovi v pismu (1926) zapisal: "Govorim zato veselo in šaljivo, da prikrijem vse trpko zase." Kot študent se je literarno udejstvoval. Februarja 1926 je šel s prijatelji na literarni večer v Zagorje ob Savi. Zvečer jim je vlak ušel, Srečko je ostal čez noč kar na postaji. Močno se je prehladil, skoraj ves marec je preležal v Ljubljani. Obležal je tudi v Tomaju, ko je prišel konec marca domov za velikonočne praznike."Oče mu je poskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati," se spominja Tončka. "Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl." Pred smrtjo mu je tedanji tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Srečko rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče.

"Izvirna melodija v zboru slovenske lirike"

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Kosovelu zapisal, da je kljub svoji prezgodnji smrti "ustvaril v zboru slovenske lirike novo, izvirno melodijo ter z njo, z družbenokritičnimi eseji in s čisto, privlačno osebnostjo globoko deloval na vrstnike... Kljub rahlemu zdravju in šibkemu telesu ga je izredno mikalo stvarno in borbeno življenje." Srečko Kosovel je pisal pesmi, črtice, pesmi v prozi, eseje, članke in kritike. Ustvaril je veliko besedil, še več pa je ostalo v njegovi zapuščini osnutkov. Leta 1925 je pripravljal zbirko svojih pesmi z naslovom Zlati čoln, ki pa ni izšla. Pred smrtjo je bilo po raznih revijah objavljenih le okoli 40 njegovih pesmi. Leta 1927 je prijatelj Alfonz Gspan izdal knjigo Pesmi s 66 Kosovelovimi pesmimi. Šele petdeset let po njegovi smrti so zbrali in natisnili vse Kosovelovo zbrano delo. Prva knjiga zbranega dela, ki jo je uredil Anton Ocvirk (1946), prinaša 358 Kosovelovih pesmi, še toliko jih je tedaj čakalo v zapuščini. Kosovela smo sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti; po odkritju njegove bogate zapuščine pa se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. V njegovih pesmih so poudarjene osebne bivanjske teme osamljenosti, nemoči, groze, smrti in tragičnega odnosa do sveta ter teme narodove ogroženosti in obstoja.

V nekaterih svojih pesmih Kosovel naznanja propad zahodne civilizacije zaradi krivde človeka, ki se je odtujil naravi in poštenosti. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja ima pomemben delež proletarska in revolucionarna tematika, v proznih sestavkih, ki so nastali po letu 1925, je Kosovel pisal o družbenih in narodnostnih vprašanjih svojega časa, zlasti pa o razmerjih med umetnostjo in družbo. Nekateri literarni zgodovinarji bi ga radi uvrstili med svobodomislece in revolucionarje, sestra Tončka, ki je bila ob njem, ko je umiral, pa pravi, da je bil Srečko veren. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 5, str. 28.