Rudolf Klinec

* 18. marec 1912, Vipolže; † 2. decembra 1977 v Gorici

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov. Tega delavnega in odločnega moža malo Slovencev pozna, zato ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.

Študent ob delu v božjem vinogradu

Rudolf Klinec je bil sin Goriških Brd. Rodil se je 18. marca 1912 v Vipolžah v družini kmeta – kolona z desetimi otroki. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vpoklican na fronto oče in dva starejša sinova; vrnil se je samo oče. Rudi se je kot šolarček odlikoval po svoji nadarjenosti, marljivosti in pobožnosti. Pobožnosti se je navzel od svoje matere, s katero je večkrat romal na Staro goro, in na enem od teh romanj je Rudi začutil, da ga kliče Bog v svojo službo. Po končani osnovni šoli v domačem kraju (še v slovenščini!) je odšel v Gorico v malo semenišče. Vključil se je v mladinsko gibanje, ki ga je vodil Ivo Juvančič, in se navdušil ideale tega gibanja: samovzgojo, ljubezen do narave, posebej do gora, predvsem pa do slovenstva in do Cerkve. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. Predstojniki so poznali njegovo nadarjenost in takratni nadškof Carlo Margotti ga je poslal študirat v bogoslovje v Bologno, kjer so študirali bogoslovci iz raznih italijanskih pokrajin. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1937 in na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je imel novo mašo v svoji domači župniji. Nadškof ga je poslal na župnijo Velike Žablje na Vipavskem z nalogo, da ob rednem dušno pastirskem delu študira cerkveni pravo na Lateranski univerzi v Rimu, kamor se je vozil z vlakom. Za doktorsko disertacijo, s katero je študij končal, si je izbral temo iz goriške cerkvene preteklosti Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji (1941). Med drugo svetovno vojno je vsa težka leta služil vernikom v svoji župniji Velike Žablje, ki jih je moral zapustiti maja 1945, ko so zmagoviti partizani prišli iz gozdov polni maščevanja. Med 'zaznamovanimi' je bil tudi on.

 Dnevniški zapisi 1943-1945, vojna kronika Primorske

 V malem semenišču so se nekateri dijaki navdušili za pisanje dnevnika. Med temi je bil tudi Rudolf Klinec: začel ga je pisati v tretjem razredu gimnazije in ostal zvest zapisovalec dogodkov okrog sebe vse do smrti. Izredno pomembni so njegovi zapisi v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne, ki so izšli v knjigi Dnevniški zapisi 1943-1945 kot 21. zvezek zbirke Naše korenine Goriške Mohorjeve družbe leta 2010. Ti zapisi so 'vojna kronika' dogajanja na Goriškem med junijem 1943 in avgustom 1945 skozi oči izobraženega, politično aktivnega in izrazito narodno zavednega duhovnika, ki si je prizadeval za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma. Po zlomu Italije 8. septembra 1943 je Primorska množično podprla splošno vstajo, ki jo Rudolf Klinec večkrat ocenjuje kot vstajo izrazito narodnega značaja, brez vsakršnega ideološkega predznaka. Goriška duhovščina ga je zaradi njegove modrosti in treznosti izbrala za pogajalca z OF, toda že jeseni 1944 se je ideološki (komunistični) pritisk OF spremenil v nasilje. Rokopis Dnevniških zapisov obsega tri zvezke. Skozi vsa vojna leta si je v vlogi župnika močno prizadeval za svoje farane in dosledno uveljavljal narodne in verske vrednote skupnosti, ki mu je bila zaupana. Da bi ljudem pomagal, je sam večkrat tvegal življenje. Konec vojne ga je presenetil v Velikih Žabljah. Zaradi osebne varnosti in strahu pred komunističnim nasiljem so zadnje dni aprila številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna italijanska taborišča, ki so jih upravljali Američani in Angleži. Med njimi je bil tudi dr. Rudolf Klinec, ki je septembra 1945 nastopil zelo odgovorno in pomembno službo nadškofijskega kanclerja v Gorici, ki jo je opravljal vse do svoje prezgodnje smrti 2. decembra 1977

Primorski slovenski biografski leksikon

Poleg službe na nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela za Slovence na Goriškem. Posebno je bilo njegovo mesto pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), zlasti po letu 1965, ko je postal njen tajnik. Pri GMD so izšle njegove knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, "ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture". Na seji odbora marca 1971 je s sodelavci predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL). »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A – Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M – Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino. Ob njegovi smrti je dr. Kazimir Humar zapisal: »Rudolf Klinec se je s svojim raziskovanjem domače zgodovine in s svojim delom pri GMD uvrstil med tiste kulturne ustvarjalce, ki njih spomin ne bo izginil z njihovim odhodom od nas.«