Ignacij Hladnik

* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto

Desetletni čevljarjev sin za orglami

Zvoke tega sveta je Ignacij zaslišal 25. septembra 1865 v skromnem domu čevljarja Andreja Hladnika, ki je opravljal službo cerkovnika v Križah pri Tržiču. [e preden je Nace začel hoditi v šolo, se je družina preselila v Tržič, kjer je dovršil štiri razrede ljudske šole kot odličnjak. Že v otroških letih ga je privlačila glasba. Prvi glasbeni pouk (na violini) je dobil pri tržaškem organistu Jožetu Debeljaku. Orglanja pa ga je učil tedanji tržiški kaplan Jakob Aljaž, kasnejši "triglavski župnik" in skladatelj. "Šuštarjev" Nace je v tej šoli napredoval tako naglo, da mu je, komaj desetletnemu, zaupal orglanje pri popoldanski božji službi (litanijah).

Pregovoril je starše, da so nadarjenega dečka pustili na orglarsko šolo v Ljubljano, ki je bila ustanovljena leto poprej in jo je vodil Anton Foerster. Nace je šolo končal v dveh letih s prav dobrim uspehom. Takšno spričevalo je začudilo marsikoga, ki je Naceta poznal in je vedel, da deček zmore več in sodili so, da je bilo ocenjevanje prestrogo. Petnajstletni "diplomirani organist" je svojo prvo službo nastopil v Šentjakobu ob Savi, kjer je ostal poldrugo leto. Kupil si je klavir, kateremu je dodal pedal (igralnik za noge), ki ga je z vrvicami povezal s klavirskimi tipkami. Na tem glasbilu se je naučil pedalne tehnike, po kateri je slovel. Leta 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki in tam ostal osem let. [e dolgo po njegovem odhodu so Ločani govorili, da še nikomur niso orgle pele tako kakor njemu. V Loki se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem: pisal je povesti, ki jih je prosto prevajal iz nemščine. Nekatere so bile tudi natisnjene - v Dolenjskem listu so kot podlistek izhajali njegovi Tihotapci.

Organist na kapitlju in srce novomeške glasbe

Štiriindvajsetletni Ignacij Hladnik je 1. oktobra 1889 nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodja v Novem mestu, kjer je ostal vse do svoje smrti. Z njim je prišel tudi oče, ki je postal kapiteljski cerkovnik. V Novo mesto je Hladnika povabil tedanji prošt Peter Urh, ki je bil doma iz Tržiča in je nadarjenega mladega organista poznal. Hladnik je nasledil Jožefa Krausa, ki je bil po rodu Čeh in je bil kapiteljski organist kar 56 let. Na kapiteljskem koru je Hladnik namesto dobrega zbora, ki k taki cerkvi spada, našel samo tri pevke. Razmeroma kmalu se mu je posrečilo ustanoviti odličen zbor, s katerim je poleg latinske maše vsako nedeljo večkrat izvajal tudi razne zahtevne koncerte.

V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.

Poleg službe organista in pevovodje na kapitlju, ki jo je opravljal 42 let, je Hladnik prevzel še številne druge obveznosti: 37 let je poučeval petje na novomeški gimnaziji, polnih 25 let je orglal pri frančiškanih in tam vodil tudi zbor, na kmetijski šoli v Grmu je učil petje dvajset let, v Rokodelskem domu petnajst let. Privatno je poučeval orgle in violino, revne dijake ponavadi brezplačno. S svojim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, leta 1930 je imel koncert za radio. Rad je imel živahne, tekoče skladbe francoskih mojstrov, nad vse pa je postavljal Bacha. Pri improvizaciji ob orglah je bil poln domislic, vedno pa je bilo čutiti, da igra po naše, po slovensko. Orgle je mojstrsko obvladal. "Njegovo igro so hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslušalci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale sem in tja kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga imeli celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji" (Stanko Premrl).

Leta 1930 je stopil v pokoj, ker ga je k temu prisilila bolezen. Srce ga je še nekajkrat vleklo h kraljici glasbil, ljubljenim orglam. Zadnjikrat je sedel za kapiteljske orgle na novega leta dan 1932. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1932 je njegovo veselo srce prenehalo biti. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo domala vse mesto. Pogrebci so mu iz srca zapeli njegovo Marija, skoz' življenje.

Skladatelj po meri slovenske duše

Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. "Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem," je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.

"Pesem Marija, skoz' življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor," piše muzikolog dr. Edo Škulj. "Je pa znal tako 'po slovensko' zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji."