Josip Godina-Verdelski

*  20. marec 1808, Trst – Vrdela Vrdelj, † 29. januar 1884 Trst – Vrdela Vrdelj

Godina-Verdelski1Prepričan sem, da na Slovenskem malokdo ve, kdo je bil Josip Godina-Verdelski, kdaj in kje je živel. Nevednost naj prežene ta zapis, s katerim ga predstavljamo ob dvestoletnici njegovega rojstva. Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

Brati se je naučil sam, potem pa menjal veliko šol

Godina-Verdelski2Boris Pahor imenuje Josipa Godina "zaslužni samohodec"; res je bil nekaj posebnega. Rodil se je 20. marca 1808 na Vrdeli, vaškem okolišu, ki spada pod župnijo Sv. Ivana, ki je bila tedaj v tržaškem predmestju in še popolnoma slovenska. Oče Anton je bil kmet, mati Marija pa gospodinja in perica. Imela sta 16 otrok, a do leta 1813 jih je deset umrlo, ostali sta dve hčerki in štirje sinovi; Josip je bil predzadnji. Starša sta bila nepismena. Josip pa se je "v šestem letu svoje dobe branja naučil - sam," pripoveduje v svojem Živenju. Hodil je k nekemu modremu kmetu, ki je imel veliko knjig (tudi on se je bil sam naučil branja). Ta je za svojega sina in nekaj drugih dečkov najel starega zidarja, ki je otroke naučil spoznavati črke. Josip je doma našel Mali katekizem z nemškim besedilom na levi, v slovenskem na desni strani. "Po vsakokratnem nauku pri tistem zidarju, pri katerem je samo slišal imenovati abecedne črke, pa njih podobo in ime tudi trdno v glavici obderžal, jih je doma v tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem Malem katekizmu." Oče se je še trikrat poročil: prva mačeha Marija je bila res mačeha - hudobna; Josipovo branje je imela za lenobo in izgubo časa. Druga mačeha Marina pa je bila dobra in je Josipa spodbujala k učenju. Najprej je obiskoval nemško normalko v Trstu. Bil je odličen učenec, vendar silno občutljiv za svojo čast. Ko je bil nekoč po krivici kaznovan, ga je tako prizadelo, da bi šolo pustil, če ga ne bi pregovorila mačeha Marina. Nekaj podobnega se mu je prigodilo na gimnaziji v Kopru, zato je odšel v Gorico. Tam je bil po krivici kaznovan s slabo oceno v vedenju, zato je sredi šolskega leta odšel v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji Matija Čop; zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici.

Večni popotnik po službeni dolžnosti

Godina-Verdelski3"Po dovršitvi osmega razreda se je Josip sicer mislil posvetiti duhovskemu stanu, na namig profesorja iz Gorice pa se je odločil za študij prava na vseučilišču v Gradcu." Tudi v študentskih letih se je, kot že prej v dijaških, preživljal z instrukcijami. Po diplomi leta 1837 se je vrnil v Trst, kjer je bil eno leto v sodnijski, zatem pa do konca življenja v finančni. Zelo pogosto so ga prestavljali, kar vse popisuje v svojem Živenju. Martin Jevnikar je ob branju dobil vtis, da so bile "vse te zamenjave šol in službenih mest posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci". Borisu Pahorju pa se zdi Josip Godina drugačen. "Tu pa tam je Godinov značaj čudaški, vendar pa v bistvu simpatičen, prav nič dolgočasen, marsikdaj celo nadvse isker in duhovit." Pisec sam pa o sebi sodi takole: "Bil je lahke in vroče krvi in trmaste glave. Imel je močan čut za čast."

Naštejmo kraje njegovih selitev po službeni dolžnosti. Iz Trsta je bil leta 1840 prestavljen v Dubrovnik, kjer se je poročil s Katarino Schimpf, hčerko okrajnega zdravnika, ki je umrla pri porodu drugega sina v Splitu, kamor so ga poslali iz Dubrovnika. Leta 1845 ga srečamo v Trstu in Gorici, kjer se je drugič poročil s Frančiško Koch, hčerko odvetnika iz Gradca. Od tam so ga poslali v Tržič (Monfalcone), pa spet v Split in nazaj v Trst, od tam pa v Koper, kjer mu je umrla žena in vseh sedem sinov in kjer se je še tretjič poročil. Po petih letih službovanja v Celovcu se je vrnil v Trst, kjer je ostal do upokojitve leta 1875. Naselil se je na Vrdeli, kjer mu je umrla tretja žena. Tam se je 29. januarja 1884 izteklo tudi njegovo življenje.

Svoje knjige je sam založil in rojakom delil

V mirnem pokoju rojstne Vrdele, po kateri si je privzel vzdevek Verdelski, je leta 1879 napisal svoje Živenje (Življenje) "s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smerti". Knjigo je, kot še vrsto drugih svojih del, izdal na lastne stroške in jih potem brezplačno razdeljeval ljudem. Pri tem ga je vodila misel, "da je potrebno v slovenskem jeziku podati ljudem vse, kar je pomembno za urejeno, zdravo in napredno življenje. Vsekakor pa bi poudaril, da je ta njegov pragmatizem izredno zanimiv, saj se precej razlikuje od tradicionalnega slovenskega poudarjanja prvenstva predvsem kulturnega poslanstva" (Boris Pahor).

Godina-Verdelski4Slovenstva se je zavedel šele leta 1852 v Trstu, ko je izdal svoje prvo slovensko publikacijo Koledarček za leto 1853. Vabil je k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal "podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristih iznajdb... za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov... za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja". Najbolj tehtno Godinovo delo je Opis in zgodovine Tersta in njegove okolice (1872), s katerim je hotel dokazati, da je bil Trst "sperva slavjanski". Josip Godina je zasejal tudi prvo seme slovenskega časnikarstva na Tržaškem: leta 1866 je izšel njegov Ilirski Primorjan, kateremu je sledil Tržaški Ljudomil. Godina je bil izdajatelj, urednik in pisec. S svojimi zanimivimi prispevki je sodeloval v slovenskem tisku: pisal je v Novice, v Naprej, v Einspielerjevega Slovenca, za Mohorjevo družbo.

Zajemi vsak dan

Božje kraljestvo pozna drugačne zakone, kot jih pozna svet. Prav nasprotni so zakonom ljudi. Ker so nasprotni, so Božji. Bog si izbere slabotne. Zato izbira tudi mene!

(Jože Rajhman)
Četrtek, 24. September 2020
Na vrh