Janko Glazer

* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Glaser Janko1Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Glaser Janko2Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Glaser Janko3Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Glaser Janko5Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

Glaser Janko4 Glaser Janko6

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh