Anton Breznik

 * 26. junij 1881, Ihan pri Domžalah, † 26. marec 1944, Ljubljana.

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da na­rod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.

Rad bi deloval "kot duhovnik na kmetih"

Njegovo življenje in delo je z veliko ljubeznijo opisal prof. Ja­kob Šolar na začetku knjige Življenje besed, Breznikovih izbranih spisov, ki jih je on uredil (Založba Obzorja, Maribor 1967). Anton Breznik se je rodil 26. junija 1881 v Pekletovi kajži v Ihanu kot prvi otrok očeta Antona, ki se je zaradi telesne šibko­sti preživljal s prodajanjem blaga po sejmih, in matere Terezije Orehek. Oče je brez prave bolezni shiral in ugasnil v 68. letu življenja (1922), mati pa je učakala 88 let (+ 1938). Bila je ču­dovita žena, prava zakladnica ljudskih izročil in ob njej si je Anton ostril čut za ljudski govor. Na svojo mater je bil otroško navezan, prav tako je vse življenje ostal povezan s svojim bratom in tremi sestrami (ena od njih je bila mati sedanjega ljubljan­skega nadškofa Franca Rodeta). V šolo je začel hoditi s šestim letom in ihansko enorazrednico je obiskoval šest let. Jeseni 1894 je šel v gimnazijo v Ljubljano, ki je imela takrat osem razredov. Kot dijak je v okolici Ihana zbiral ljudske pesmi za zbirko Slo­venske narodne pesmi, ki jo je urejal dr. Karel Štrekelj, profe­sor slavistike na univerzi v Gradcu. Breznik je želel iti v Gra­dec, kjer bi študiral hkrati bogoslovje in slavistiko. Po maturi leta 1902 se je odločil za študij bogoslovja v Ljubljani, vendar pa se ni izneveril svoji slavistični žilici. Kmalu se je vživel v semeniški red in začel misliti na to, da bo "kot duhovnik na kmetih" raziskoval naša narečja, ki so ga v tem času posebej za­nimala.

"Slovničar, ki ni učil slovnice"

Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljan­ski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre štu­dirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist - zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let - vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni "moril" s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnič­na vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, naj­raje domov v Ihan.

Njegova slovenska slovnica in pravopis

Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil se­stavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zde­la nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala druž­bo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravo­pis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z ges­tapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljuč­nico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. "Tudi smrt je dočakal do­stojanstveno," pričuje prof. Jakob Šolar.