Janez Mencinger

* 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško

Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tomin­šek je o njem zapisal, da "v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan". Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve le­ti pred smrtjo: "Tukaj vstajenja čaka - dr. Janez Mencinger - advo­kat. - Svojega življenja pravdo je začel - 26. 3. 1838 - in nedo­vršeno končal - (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva."

"JAZ SPLOH NIMAM NIČ BIOGRAFIJE"

"Mencingerjevo zunanje življenje pač ni bilo burno in polno nena­vadnih dogodkov," je zapisal Anton Vodnik. "Zato pa je bilo tem pomembnejše njegovo notranje življenje. Sam se je tega zavedal, ko je zapisal, da človek nima življenja zunaj sebe, ampak v sebi." V duhu te modrosti je o sebi rekel: "Jaz sploh nimam nič biografi­je!" Seveda jo ima! Izšel je iz stare kmečke rodovine Kovačevih/ Grogarjevih na Brodu pri Bohinjski Bistrici, kjer se je rodil 26. marca 1838. Lepota rojstne doline, obdane z veličastnimi gorami, se mu je vtisnila v dušo in tudi dogajanje večine njegovih spisov je postavljeno v Bohinj. Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v Ljubljani. Do petega razreda je bil goje­nec Alojzijevišča, vsa gimnazijska leta je bil odličnjak in tudi maturo je napravil (1857) z odliko. Odšel je na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, po enem letu pa je "pre­sedlal" na pravo. Tako se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker so pod Avstrijo slovenske profesorje pošiljali večinoma na Hrvaško, on pa bi rad deloval na Slovenskem. Študij prava je končal leta 1862 v Gradcu in že jeseni tega leta je prišel v Brežice kot od­vetniški koncipient v pisarni dr. Razlaga, kjer je ostal do leta 1871, ko se je preselil v Kranj in tam odprl samostojno odvetni­ško pisarno. V Kranju je bilo središče družabnega in javnega živ­ljenja. Leta 1872 se je na Vidmu poročil z Marijo Barbo in pred­vsem na njeno željo se je leta 1882 naselil v Krškem ter tam os­tal vse do smrti, 12. aprila 1912. Veličasten pogreb je vodil Tomo Zupan, njegov nekdanji tovariš v Alojzijevišču.

PISATELJ MODRIJAN IN BUDITELJ SLOVENSTVA

Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična ta­lenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno do­ločil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (ana­gram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udriho­vič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,

Skušnjave in izkušnje). Že v njih se pojavlja značilno Mencinger­jevo modrovanje, ki se je z življenjskimi izkušnjami še poglobilo. Lahko bi rekli, da ga je pri pisanju vodila "zdrava kmečka pamet". Kdor bere njegove spise, bo soglašal z Josipom Tominškom, ki je zapisal, da je Mencingerja-pisatelja "vodila temeljite izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav okus". Tudi v svojih satiričnih spisih zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov nikdar ni ža­ljiv, četudi je njegova sodba še tako trpka. Po svojih nazorih spada Mencinger v rod mladoslovencev, z rodom staroslovenscev pa pa veže načelo, da naj bo književnost v službi narodne prebuje.

Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodo­ljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelova­nje v politiki.

MOJA HOJA NA TRIGLAV - POTOPIS ŽIVLJENJA

Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je "esejis­tični potopis" Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. "V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive" (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo tro­je: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača "tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo"); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbra­ti svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od naj­zgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgod­bi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je "pred­stavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo". Doga­janje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, "kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kul­turnega življenja" (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: "Tako sem hodil in hodim na Triglav."