Mihael Napotnik

* 20. september 1850, Tepanjski Vrh pri Slovenskih Konjicah, † 28. marec 1922, Maribor

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštova­njem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog preso­jal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po zna­čaju njegovo nasprotje. Spominjamo se ga ob 80-letnici smrti.

Deček Mihael v šoli matere Neže

V pesmi z naslovom Materi je mladi Mihael Napotnik zapisal: "Gle­dal sem te: pred menoj si stala, / v očeh ljubezni bile so solze; / drage si mi nauke dajala / in sadila v mlado jih srce." Posvečena je njegovi materi Neži Solar, ki je bila po postavi nizka, po duhu pa visoka: delovna, vztrajna in duhovna žena, srce Lipakove domačije na Tepanjskem Vrhu v župniji Slovenske Konjice, kjer je 20. septembra 1850 zasvetila luč življenja kasnejšemu škofu Miha­elu. Bil je drugi otrok v drugem zakonu matere Neže, ki je po krat­kotrajnem zakonu s Francem Jerovškom, v katerem sta se jima rodila dva sina, postala vdova na veliki kmetiji, ki je klicala po gospo­darju. Poročila se je z Jurijem Napotnikom, ki ga je kot soseda poznala od otroških let. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok: tri deklice in dva dečka (škofov brat Franc je postal gos­podar na kmetiji). Vzgoja v domači hiši je bila zdrava, okolje močno versko, primerno za rast duhovno razgibanega mladega Miha­ela. Že v njegovem ranem otroštvu se je molitev prepletala z de­lom, ljubezen pa s spoštovanjem do staršev in rojakov.

Globoko v srce si je zapisal, kar ga je učila mati Neža z besedo, še bolj pa z zgledom. Mlada duša je že zgodaj močno zahrepenela po znanju in vednosti. Šolo je najprej obiskoval v Konjicah, nato pa v Celju, kjer ga je sprejel pod streho opat Matija Vodušek. Po odlično kon­čani maturi se je odločil za mariborsko bogoslovje. Še prej pa je moral "odslužiti cesarja". Po enem letu vojaščine se je vrnil v bogoslovje in bil po končanem tretjem letniku 25. julija 1875 po­svečen v duhovnika.

Protirimsko in protislovensko ozračje

Ko je dokončal bogoslovne študije, je leta 1876 postal kaplan v Vojniku, kjer je ostal le dva meseca, ker je odšel na Dunaj nada­ljevat študij bogoslovja. Ko je leta 1878 Avstrija okupirala Bos­no, je moral iti kot vojaški kurat v Sarajevo, kjer je čas porabil tudi za preučevanje bosanskega ljudstva, njegove zgodovine in književnosti. Jeseni leta 1880 je bil na Dunaju promoviran za doktorja bogoslovja. Po kratkem kaplanovanju v Sevnici je postal profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v mariborski bogoslovni šoli. Leta 1885 je bil poklican na Dunaj, kjer je deloval do svo­jega imenovanja za škofa kot dvorni kaplan in ravnatelj bogoslovnega zavoda Avguštinej. Po smrti škofa Stepišnika (1862-1889) so si nemški in vladni krogi prizadevali spraviti na škofovski sedež v Mariboru moža po svojem okusu. Trd Nemec bi bil nemogoč v ško­fiji, ki je imela nad 90% Slovencev, zato so iskali Nemca, ki bi za silo lomil slovenščino, ali Slovenca, ki bi bil nemškega mišljenja. Na priporočilo cesarja Franca Jožefa je salzburški nad­škof in metropolit Eger za njegovega naslednika imenoval 39-let­nega Mihaela Napotnika. Posvečen je bil 27. oktobra, vodstvo ško­fije pa je prevzel 17. novembra 1889. V Avstriji in tudi na ozem­lju lavantinske/mariborske škofije je bilo tedaj močno protirimsko gibanje, ki so ga podpirali nemški protestantski krogi. To je spro­žilo hudo gonjo proti Slovencem, posebej proti slovenski duhovš­čini, zvesti Rimu. Škof Napotnik je na sinodi leta 1901 kot nad­naravno sredstvo za ohranitev vere priporočal molitev, h kateri naj ljudi opominja veliki zvon ob sobotah v vseh župnijskih cerkvah.

Tri odlike "jeklenega" Napotnika

V svojem prispevku "Napotnikova osebnost" za Napotnikov simpozij v Rimu leta 1988 je dr. Anton Trstenjak poudaril tri Napotnikove lastnosti, s katerimi je izstopal v takratnem cerkvenem in kultur­nem svetu. "Pred vse tri sem bil postavljen takoj, ko sem prišel študirat na univerzo v Innsbrucku. Šele tam sem se prav zavedel njegove pomembnosti, saj doma med Slovenci ni bil nikoli prav 'ljudski' in posebno občudovan." Ko se je prikazal pred ravnateljem innsbruškega bogoslovnega zavoda in mu povedal, odkod je, mu je ta takoj odgovoril: "Vi ste imeli v Mariboru imenitnega škofa, dr. Mihaela Napotnika, ki je bil veličasten cerkveni govornik, saj je imel slovesni govor na dunajskem katoliškem shodu v imenu vsega avstrijskega episkopata. To se pravi, da je veljal za najboljšega govornika med vsemi takratnimi škofi." Ko je obiskoval seminar cerkvenega prava, je profesor obravnaval škofijske sinode in pri­nesel s seboj vse dvojezične izdaje (5 knjig, skupno 3.622 strani) petih Napotnikovih sinod in dejal: "To so vzorne sinode, vsem drugim sinodam za zgled!" Na tretjo odliko škofa Napotnika pa ga je opozorila knjiga Sedmeri darovi Svetega Duha (v nemščini), ki jo je izdala bibliofilska založba Ars sacra. Ob tem je spoznal, da je bil Napotnik tudi odličen teološki pisatelj, ne samo jurist in govornik. Mariborsko škofijo je vodil skoraj 33 let. Že jeseni 1920 se je začela oglašati smrtonosna bolezen, ki se je že dolgo pripravljala, in mu je 28. marca 1922 pretrgala nit življenja. Pokopali so v kripti pod prezbiterijm frančiškanske cerkve, ki jo je on posvetil in kjer si je sam izbral zadnje počivališče.