Fortunat Bergant

* 6. september 1721 Mekinje pri Kamniku, † 31. marec 1769, Ljubljana

Bergant Fortunat1Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Druži­na se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za na­darjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorod­niki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogo­čila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je og­rel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preproste­ga človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dol­ski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.

Bergant Fortunat2Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal pred­vsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in sa­mostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile "pod palico" sti­škega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za fran­čiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Franči­ška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjeno­sti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških pre­vladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim iz­razom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova oseb­na tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. "Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi do­življali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oz­nanjevan ubogim" (Emilijan Cevc).

Bergant Fortunat3Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svo­je službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cer­kev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob "je­ruzalemskega križevega pota": od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu "pota trpljenja", manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Ber­gantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka sve­topisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: "V nasprot­ju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč... Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku... Kristus ni nad­zemsko lep - morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetni­kovega obraza - rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti..." Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete po­staje.

Bergant Fortunat4Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega pola­gajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: "F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766". Cevc pripomi­nja: "Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski aka­demiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil - po Pavlo­vih besedah - s Kristusom pokopan."

Zajemi vsak dan

Človekov pogled je mogočen, ker nosi dušo. Če v duši prebiva Bog, more človek s pogledom Boga podariti drugim ljudem.

(Michel Quoist)
Sreda, 17. April 2024
Na vrh