Tone Seliškar

* 1. april 1900, Ljubljana, † 10. avgust 1969, Ljubljana

"Ko bom velik, bom strojevodja!"

Na začetku zgodbe svojega otroštva Tone Seliškar pove, da je bil rojen 1. aprila 1900 v enonadstropni hiši na Tržaški cesti v Ljubljani nasproti tobačne tovarne. "Čeprav sem se rodil na dan prvega aprila, ki je dan vseh lažnivih kljukcev, je vse res, kar tule pišem." Bil je najmlajši od sedmih otrok očeta Antona, ki je bil prav na dan njegovega rojstva od kurjača povišan v strojevodja, in matere Marije, hčerko manjšega kmeta iz Notranjih Goric. Mali Tone je bil močno navezan na očeta, zato ni čudno, da je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovarjal: "Strojevodja!" O svojem očetu, ki se je izučil za ključavničarja, potem pa so se mu uresničile sanje, da je dobil službo pri železnici, najprej kot kurjač, potem pa kot strojevodja, je zapisal: "Če sem bil poleg očeta, se mi je zdelo, kot da sem poveznjen pod steklo, da mi nihče ničesar ne more, da mi ničesar ne manjka in da ničesar več ne potrebujem na svetu. Tudi kasneje, ko sem že odrasel in je bil oče starček, sem imel ta občutek, in ko je umrl, se mi je zdelo, da me je polovico manj na svetu." Matere se spominja kot silno marljive žene: kadar je njen resni obraz spreletel smehljaj, se je sprostil "v prelepo podobo ljubeče matere". Ljudsko šolo je Tone obiskoval na Vrtači, potem pa je šel v gimnazijo. Po končanem tretjem razredu (takrat je imela gimnazija osem razredov: štiri nižje in štiri višje) ga je njegov svak, učitelj, navdušil za učiteljski poklic in Tone se je prepisal na učiteljišče, kjer je začel tudi literarno delovati. Po diplomi leta 1919 je postal učitelj v Dramljah pri Celju, leta 1921 pa v Trbovljah, kjer je spoznal svojo prvo ženo Rozo; imela sta dva sinova, Zlatka in Marjana. Po njeni zgodnji smrti se je čez nekaj let znova poročil.

Glasnik ponižanih in zatiranih delavcev

V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le "srce in ljubezen". V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: "... svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi". Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil "vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu". "V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje ... Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja" (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: "Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh." Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.

Največkrat izdana in prevedena mladinska knjiga

Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.

Pogumna fantovska "bratovščina sinjega galeba" je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: "Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati." Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela - na čelu z Bratovščino - so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.

Silvester Čuk