Angelik Hribar

* 3. marec 1843, Zgornji Tuhinj nad Kamnikom, † 6. april 1907, Ljubljana

Frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar je s svojimi preprostimi, prisrčnimi melodijami nagovoril ljudsko dušo. Njegove pesmi za vse dobe cerkvenega leta vedno radi pojemo, prav do srca seže njegova otroško zaupna Ti, o Marija. Ob njegovi prezgodnji smrti je Andrej Kalan, urednik Cerkvenega glasbenika, zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede njega izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovino preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja – on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Začetek njegovega glasbenega delovanja sega v dobo Gregorja Riharja (1796–1863), ko je gospodovala lahka, poskočna melodija v preprostem narodnem tonu, cecilijanstvo pa je vpeljalo resno umetno pesem, ki se je postopoma uveljavljala tudi po naših cerkvah.«

Peti sin glasbeno nadarjene družine

Skladatelj, ki ga predstavljamo, je bil sin Tuhinjske doline. Rodil se je 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju, kjer je bil oče cerkovnik in je imel pet sinov, ki so bili vsi glasbeno nadarjeni. Glasbeni dar sta s študijem mogla razviti in uveljaviti zadnja dva: Anton in Jožef. Anton se je samo iz ljubezni do glasbe učiteljskemu poklicu. Najdlje je služboval na Goriškem in je užival velik ugled kot pevovodja, organist in skladatelj. Peti. najmlajši, je bil Jožef, ki je pozneje kot redovnik dobil ime Angelik. Šolal se je v Kamniku in v Ljubljani. Kot gimnazijec se je posvetil glasbi, učil se je petja in igral je na klavir. Njegova učitelja sta bila Kamilo Mašek in Anton Nedved. Po šestem gimnazijskem razredu je stopil v frančiškanski red. Po maturi in študiju bogoslovnih ved je leta 1867 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil učitelj glasbe na ljudski šoli v Kamniku. Leta 1873 so ga redovni predstojniki poslali v Ljubljano in mu zaupalo vodstvo cerkvenega kora v frančiškanski cerkvi. Kot organist je na njem ostal vse do smrti. Opravljal je tudi službe: več let je bil kurat v bolnišnici, ki takrat ni imela lastnega duhovnika, bil je kurat na Gradu (zapori) in v prisilni delavnici; dolgo časa je bil katehet v Šiški, priljubljen spovednik in pridigar. Težišče njegovega dela je bila cerkvena glasba: bil je skladatelj in organist. Ko je bila leta 1878 ustanovljena orglarska šola, je takoj prevzel mesto učitelja za klavir, figuralno petje in gregorijanski koral. Na pobudo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je z nekaterimi drugimi glasbeniki odšel v benediktinski samostan Seckau v Avstriji, da sliši, kako se pravilno poje koral. Na tej šoli je poučeval nad sedemindvajset let in se ob Antonu Foersterju tudi sam glasbeno izpopolnjeval.

Orglanje je bila njegova življenjska naloga

Ko je p. Angelik Hribar prevzel nalogo pevovodje in organista, so na frančiškanskem koru za višje glasove uporabljali še deške glasove. To pa je povzročalo velike težave: dečki so kmalu mutirali in pevovodja je moral iskati vedno nove višje glasove. Leta 1890 je prišel iz Novega mesta v Ljubljano p. Hugolin Sattner, da bi prevzel vodstvo frančiškanskega kora, je sklenil temu narediti konec. Namesto deških glasov je vpeljal ženske glasove in šele zdaj je bilo mogoče, da se je frančiškanski povzdignil do dovršenosti. Delo na koru sta si p. Hugolin in p. Angelik delila tako, da je prvi navadno dirigiral, drugi pa orglal. Orglanje pri službi božji je imel za svojo življenjsko nalogo. Igral je vedno umirjeno in v cerkvenem duhu. Skladatelj Franc Ferjančič v svojem zapisu o p. Angeliku pravi: »Naj omenim iz njegovega orglanja malenkost, ki pa je naredila name velik vtis. Na dan nekega občnega zbora Cecilijanskega društva v Ljubljani je bila popoldne v frančiškanski cerkvi adoracija pred izpostavljenim svetim Rešnjim telesom s petjem in z litanijami. Orglal je p. Angelik. Od začetka je igral najmogočneje s polnimi orglami. Prav v tistem trenutku, v tisti sekundi, ko je diakon odprl tabernakelj, se je naenkrat mogočno orglanje spremenilo v tiho, nežno igranje. Človeku se je zazdelo, kakor da bi tedaj, ko so se odprla vratca tabernaklja, orgle same padle na kolena v globokem spoštovanju pred Najsvetejšim. Bil je duhovit domislek p. Angelika, ki je dosegel popoln uspeh.« V dolgoletnem sodelovanju sta si p. Angelik in p. Hugolin, ki je bil priznan skladatelj, izbistrila največ glasbenih vprašanj. Ob izvajanju raznih skladb sta odkrivala, kaj je pisano za zbor in kaj ne. To ju je tudi spodbujalo k ustvarjanju.

Zadel je harmonijo, ki ustreza ljudski duši

V zgodovino slovenske cerkven glasbe se je p. Angelik Hribar zapisal predvsem kot skladatelj. »Njegov duhovni obraz, ki se zrcali iz njegovih skladb, je tako svojstven, tako domač, tako res slovenski, da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim: je v vsakem oziru samonikla glasbena osebnost,« je o njem zapisal glasbenik Anton Dolinar. Se danes velja, kar je dognal pred sedemdesetimi leti: »Pogledi po naših cerkvenih korih jasno spričujejo, da je Angelikova pesem med nami tako zakoreninjena, da je postal nepogrešljiv del njihovega repertoarja: šteti ga moremo za Riharjem med najpopularnejše skladatelje.« Naj navedem nekaj njegovih pesmi, ki so postale prav ljudske: Čuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zveličar, prišel boš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko, V zakramentu vse svetosti, višek pa je Ti, o Marija. Njegove pesmi, zlasti prvih let, so povsem preproste, a sočne in živahne. Njihova posebna odlika je, da se naslanjajo na ljudsko melodijo, zato so njegove cerkvene pesmi povsod priljubljene. Nekaj skupnih zbirk sta izdala s p. Hugolinom Sattnerjem, tako Marijinih kakor tudi mašnih pesmi. Angelikove se jasno ločijo od Hugolinovih in takoj bi jih spoznal, četudi ne bi bile imensko označene. Vsaka pesem spričuje, da je Angelik ves izšel iz ljudstva in da drugačen ni hotel biti. Več njegovih skladb in tudi vse tri latinske maše so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal nekaj zbirk. Blaga melodija njegovega življenja je izzvenela 6. aprila 1907. Po njegovi smrti sta p. Hugolin Sattner in Stanko Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb.

Silvester Čuk