Andrej Karlin

* 15. november 1857, Stara Loka; † 5. april 1933, Maribor

Karlin1Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče

Njegova življenjska pot se je pričela 15. novembra 1857 v Stari Loki, kjer se je rodil kot predzadnji med devetimi otroki zakoncev Florijana in Terezije roj. Hartman. Starejša brata Janez in Martin sta šla v šole: prvi je postal duhovnik, drugi pa profesor klasičnih jezikov. Andrej naj bi prevzel gospodarstvo na domačiji. Modri in globoko verni oče je uslišal njegovo prošnjo, da bi šel študirat, dom pa je izročil hčerki Mariji in za zeta je prišel skoraj sosed Janez Žagar (priimek je še danes pri hiši). Andrej je v letih 1869-1876 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, stanoval je v Alojzijevišču, dijaškem zavodu, ki ga je leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Alojzij Wolf v skrbi, da bi imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Tam so se vzgajali mnogi pomembni možje naše zgodovine. Po maturi leta 1876 je Andrej vstopil v ljubljansko semenišče in študiral teologijo na Bogoslovnem učilišču. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1880. Naslednjih deset let je opravljal duhovniško službo kot kaplan v Smledniku, v Šenčurju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 ga je škof Jakob Missia poslal na študij v Rim: po dveh letih je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava. Po vrnitvi iz Rima ga je škof postavil za prefekta v Alojzijevišču, obenem pa je bil katehet na gimnaziji. Leta 1900 je postal stolni kanonik in nadzornik verouke na šolah srednjih stopenj. Leta 1905 se je tretjič vrnil pod streho Alojzijevišča: škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja tega zavoda. Že ob imenovanju mu je zaupal, da bo zadnji ravnatelj, ker misli zavod ukiniti zaradi novega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. To se je zgodilo leta 1910.

Tržaško-koprski škof in izgnanec

Karlin2Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.

Slomškov naslednik in njegov častilec

Karlin3Po skoraj štirih letih "izgnanstva" ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.

Ena največjih zaslug škofa Andreja Karlina je, da je kot tretji naslednik Antona Martina Slomška pričel informativni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ta dolga pot se je, kot vemo, končala 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. na Betnavski poljani pri Mariboru Slomška razglasil za blaženega. Slomškova naslednika, škofa Stepišnik in Napotnik, sta sicer dobro poznala Slomškovo delo in njegovega duha, vendar se nista zavzemala za njegovo razglasitev za blaženega. Tem prizadevanjem je odprl pot škof Karlin ob 125-letnici Slomškovega rojstva (1925). Škofijski postopek je bil odprt 22. marca 1926, ko je škof za postulatorja v procesu imenoval dr. Ivana Tomažiča, dekana mariborskega stolnega kapitlja, ki je postal njegov naslednik na škofijskem sedežu. Upal je, da bo gradivo zbrano že do leta 1928, ko je škofija obhajala 700-letnico svojega obstoja, vendar tega ni dočakal. Svetilka njegovega življenja je ugasnila 5. aprila 1933.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved »Spoštuj svojega očeta in svojo mater« posredno pravi staršem: »Spoštujte svoje sinove in svoje hčere«. Tako ta zapoved izraža globoko družinsko vez.

(sv. Janez Pavel II.)
Sobota, 20. April 2024
Na vrh