Pavlina Pajkova

* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila "po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja", je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – "zelo nenavadna prikazen"

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala ... Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje "zelo nenavadna prikazen". Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih "vzgojevalo duhove in srca" za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen... A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i... A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)