Pavel Golia

* 10. april 1887, Trebnje, † 15. avgust 1959, Ljubljana

Pravljica je pripoved, ki je zgrajena izključno na domišljiji. "Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja," to pripovedno zvrst tolmači Silva Trdina. Med najbolj znane svetovne pravljice spada nemška ljudska pravljica o Sneguljčici, ki sta jo zapisala brata Jakob in Wilhelm Grimm. Slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia je to pripoved prelil v verze in tako je nastala pravljična igra v osmih slikah, ki je bila pogosto uprizorjena. Pavel Golia velja za največjega slovenskega mladinskega dramatika. Poleg Sneguljčice (1938) je napisal šest priljubljenih iger, ki se odlikujejo z živahno domišljijo, razposajenim humorjem in dobrim poznanjem otroške duševnosti. Večino svojega življenja je deloval v gledališču in pisal tudi igre za odrasel, vendar se je njegov dar bolj razživel v igrah za otroke. Uveljavil se je tudi kot pesnik in velja za nadaljevalca moderne, ki je hodil svoja pota ob ekspresionizmu.

Avstrijski častnik v ruski vojski

"Blodni in nemirni Pavel Golia", kakor se je sam imenoval, se je rodil 10. aprila 1887 v Trebnjem, kjer je bil njegov oče Ludvik okrožni sodnik. V družini je bilo več otrok in oče se je zaradi njihovega šolanja preselil v Novo mesto, kjer je Pavel končal nižjo gimnazijo. Že v tem času je pisal pesmice; njegov vzornik je bil čustveni in gladko pojoči Gregorčič, občudoval pa je tudi Ketteja, s katerim se je v dolenjski prestolnici srečal.

Po mali maturi se je odločil za vojaško službo, zato je odšel na kadetsko šolo v Karlovcu. Za dosego častniškega čina avstro-ogrske vojske je moral nadaljevati šolanje še v Trstu in Ljubljani. Po izbruhu prve svetovne vojne (26. julija 1914) je odšel na fronto v Galicijo. Septembra 1915 je stotnik Golia s svojo enoto prestopil k Rusom ter se odločil za tamkajšnjo srbsko. Leta 1917 je nastopil proti velikosrbskemu vodstvu in bil sprejet v rusko armado. Leto kasneje ga najdemo v Moskvi, kjer je deloval kot časnikar, predvsem pa se je zanimal za gledališče. Leta 1919 se je po težavni poti vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnost in gledališču. Ob vrnitvi je čutil, kar je položil na jezik junaku ene njegovih dram: "Ko sem po dolgih letih zaslišal govorico našega kraja in zagledal našo domačijo, sem se pokrižal in tako me je prevzelo, da so se mi ulile solze po licih." Poročil se je s pianistko Dano Koblar. Opravljal je razne gledališke funkcije: bil je dramaturg in ravnatelj ljubljanske Drame (1919-1923), intendant Narodnega kazališta v Osijeku (1923-1925), ravnatelj Drame v Beogradu (1925), potem pa spet ravnatelj Drame v Ljubljani do upokojitve leta 1946. Bil je zelo uspešen ravnatelj, ki je znal delati z igralci.

Ljubezenske pesmi, premišljanja in žalostinke

Njegove prve pesmi so bile objavljene v Slovanu leta 1912; pod njimi se je Golia podpisal kot Pavel Ludovikov. V naslednjih letih je kar precej objavljal. Izid prve pesniške zbirke z naslovom Blodnje, ki jo je imel že pripravljeno, je preprečila prva svetovna vojna. Pesmi je pisal tudi kot vojak in kot časnikar v Moskvi. Ko je po vojni prišel v Ljubljano, je leta 1921 izdal kar dve pesniški zbirki: Pesmi o zlatolaskah in Večerna pesmarica. "V prvi je zbral ljubezenske motive in socialne slike iz moskovskega življenja, v drugi pa premišljanja in žalostinke osebnega in splošnega značaja," je zapisal Anton Slodnjak, ki o našem pesniku pohvalno pravi: "Že s prvimi pesmimi je Golia izpričal lirsko nadarjenost in bolj otožno kakor dekadentno razpoloženje, ki ga je na bralce prenašal z lahkotnim muzikalnim ritmom ter s preprostimi in prisrčnimi podobami." Literarni zgodovinar Lino Legiša je o njegovih ljubezenskih pesmih zapisal tole misel: "To je pravzaprav metuljevsko obletavanje, ki dela iz ljubezni skorajda pravljično, dvorljivo igro." V "večernih" pesmih pa Golia začuti, da je "brez pesmi v srcu, brez Boga, brez vere" in zato obsojen na samoto. Izbrane in včasih predelane pesmi iz teh prvih dveh zbirk z nekaj novimi pesmimi je leta 1936 uredil Izidor Cankar, za tisk pa jih je pripravil Josip Vidmar, ki je zapisal, da ima Golia v svojih pesmih "veliko pristno človeškega, veliko iskrega veselja do življenja in resnične in tople ljubezni do vsega živega. Po tej in po svoji ironiji do samega sebe je ganljiv in očarljiv." Leta 1951 so izšle njegove Izbrane pesmi.

Največji slovenski mladinski dramatik

S svojimi igrami za otroke je Pavel Golia zavzel prvo mesto med slovenskimi pisci mladinskih iger. Povečini so "zasnovane na znanih pravljičnih motivih, segajo pa s svojimi namigi v živo sodobnost," je zapisal Lino Legiša. Vsi priznavajo, da je od vseh najboljša Petrčkove poslednje sanje, ki jo je napisal leta 1921 in so jo v ljubljanski Drami prvič igrali na Božič 1921 in tam se je na odru obdržala do leta 1943. Doživela je 72 ponovitev, česar ni dosegla še nobena druga slovenska mladinska igra. Igrali so jo tudi številnih podeželskih odrih. Igra je napisana delno v prozi, delno v verzih. Zgodba je postavljena v čas okoli Božiča. Bolnemu Petrčku se prikaže umrla mati in mu pove, da bodo prišle najlepše sanje. Jezušček pride na zemljo po pridnega otroka; vse skupaj poživljajo palčki, govoreča drevesa, nerodna luna. Vse je podano tako, kakor ustreza otrokovi predstavi. Igra je izšla v knjigi leta 1923. Njegova druga znamenita igra za otroke je Princeska in pastirček, ki jo je ljubljanska Drama prvič uprizorila na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1931, in je doživela 42 predstav. To je neke vrste otroška komedija, zgrajena največ na situacijski komiki. Golia pa ji je dal tudi socialno noto: princeska in pastirček se ljubita, pa jima ljudje branijo, ker je pastirček siromak. Leta 1932 so v ljubljanski Drami prvič (in pozneje še dvajsetkrat) uprizorili njegovo pravljično komedijo Jurček. Naslovni junak ni prav bistre pameti in tudi to ustvarja v igri napetost. Pavel Golia je napisal še štiri mladinske igre: Triglavska bajka (1927), ki je prenatrpana z mitologijo; Srce igračk (1932), v kateri nastopajo igračke; Uboga Ančka (1935), ki je Goljeva Pepelka, in Sneguljčica (1938). Veliki prijatelj otrok je umrl 15. avgusta 1959.

(obletnica meseca 08_2009)