Zdenko Kalin

* 11. april 1911, Solkan, Nova Gorica, † 11. november 1990, Ljubljana

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

Dva od sedmih sinov sta postala umetnika - kiparja

Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.

Portreti in otroški svet

V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. "Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna" (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še "najbolj zrasla iz duše" (Franc Šijanec).

Zdenko Kalin je bil izreden mojster otroških portretov. V zgodovino slovenske likovne ustvarjalnosti in v zavest ljubiteljev umetnosti se je Zdenko Kalin "zapisal z realizacijami otrok, teh drobnih, nežnih telesc iskrenih obrazov, ki razgrinjajo vso svojo radost in srečo v življenju, v igranju in gibanju" (Nelida Silič Nemec). Vrhunec te zvrsti je njegov cikel Otroške igre I-V (1952-1954), najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem . Ta ciklus je sestavljen iz petih različnih otroških iger: igra z rokami, tehtanje na hrbtu, slepa miš, lovitev ravnotežja na hoduljah in deklici se vrtita. Ti kipi obkrožajo Fontano življenja v tivolskem parku v Ljubljani.

Pastirček in portal slovenskega parlamenta

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj 'preroškega' in pravi, da je umetnik v kip "zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto". Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in "novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja". Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.

Poleg tivolskega in televizijskega Pastirčka so od del Zdenka Kalina najbolj na očeh skulpture na portalu palače Slovenskega parlamenta, kjer zaseda Državni zbor. Stavba je bila grajena med letoma 1954 in 1959 po načrtih arhitekta Vinka Glanza, učenca mojstra Jožeta Plečnika, kot sedež takratne Ljudske skupščine. Poslopje je preprost kvader, obložen s ploščami iz domačih vrst kamna. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih pilastrih iz pohorskega granita, na katere sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih namestila 24 likov v 20 poljih. Figure prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo. Ko je bila stavba leta 2000 prenovljena, so restavrirali tudi te plastike, ki jih je močno načel zob časa.

(obletnica meseca 04_2011)