Leopold Layer

* 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj

Izšel je iz umetniške družine: slikar je bil že njegov ded Josip (1688-1744), arhivsko pa je dokazana le ena njegova slika. Josipov sin Marko (1727-1806) je imel osem otrok in kar trije sinovi so bili slikarji: prvorojenec Leopold (roj. 30. novembra 1752) ter Valentin (roj. 6. februarja 1763) in Anton (roj. 4. junija 1765). Vsi trije so se učili slikarstva v očetovi delavnici, ker zaradi skromnih premoženjskih razmer niso mogli v slikarske šole po svetu. Morali so se zanašati na svojo nadarjenost in marljivost. O Antonu ni nič zna­nega, o Valentinu bolj malo, Leopold pa je znan kot nadarjen in dela­ven slikar. Naslikal je tudi nekaj portretov, večina slik pa je nabož­nih. Po očetovi smrti leta 1806 je Leopold prevzel vodstvo njegove delavnice in je ustvarjal kar velika dela, tudi načrte za cele oltar­je. Mojster je slikal po okusu ljudi in ni bil drag, zato je imel precej naročnikov. Risal in slikal je neverjetno spretno in hitro. Mnogo slik je dovršil v enem dnevu, tako tudi posamezne postaje kri­ževega pota (njegov križev pot krasi župnijsko cerkev v Podgradu pod Gorjanci). Leopold se je na svojih slikah redko podpisal, Valentin nikoli, zato je težko določiti, ali je to in ono sliko naslikal Leo­pold ali Valentin ali kateri od Leopoldovih številnih učencev. Med temi je bil tudi njegov posinovljenec in dedič Josip Egartner, sorod­nik njegove žene Marije.

Layerjeve slike so imeli mnogi ljudje na Gorenjskem, zlasti v Kra­nju, kupovali šo jih tudi razni agenti, da so jih preprodajali. Nekatere njegove slike razodevajo resničnega mojstra, druge pa so manj dobre. Za dobro plačo se je Layer potrudil, za malo denarja pa je z delom hitel. Ko so leta 1809 Kranjsko zasedli Francozi, so za umetni­ško delavnico Layerjev nastopili težki časi. Naročil je bilo malo in družina se je znašla v stiski. Izhod iz nje so videli v tem, da so začeli ponarejati avstrijski papirnat denar, ki je bil zunaj Ilirskih provinc še v veljavi. Proti koncu junija 1810 so ponarejevalce odkri­li. Brata Leopold in Valentin sta prišla v zapor. Valentin je v ječi kmalu umrl za jetiko, Leopold pa je bil obsojen na pet let zapora. V stiski se je zaobljubil, da bo poslikal kapelico Matere božje na Brezjah, če bo rešen. Ko so Francozi odšli, je bil izpuščen in leta 1814 je svojo zaobljubo izpolnil ter s freskami okrasil Marijino kapelo na Brezjah. Na freskah se je tudi podpisal. Leopold Layer je bil vi­soke postave, visokega in širokega čela, živih oči, duhovit in dobro­dušen, po zaporu bolj miren in resen. Njegova hudomušnost odseva tudi iz nekaterih podrobnosti na mnogih njegovih slikah, s katerimi se je preprostemu ljudstvu zelo prikupil.

Podobo Marije Pomagaj na Brezjah, ki je najbolj znana njegova sli­ka na olju, pa je Leopold Layer napravil že veliko prej, okoli leta 1800, ko je tedanji mošenjski župnik Urban Ažbe cerkvi sv. Vida na Brezjah prizidal kapelo in zanjo naročil sliko Marije Pomagaj, kakr­šno je bil videl med študijem v Innsbrucku. "Layer je za to delo imel predlogo v bakrorezni podobici Cranachove innsbruške Marije, vendar je brezjanski sliki vdihnil ljubkost in prisrčnost, ki odlikujeta ve­čino njegovih podob" (Emilijan Cevc). Leopold Layer je slikal skoraj izključno človeka, ugotavlja umetnosti zgodovinar Viktor Steska; po­krajin ni slikal razen za podnožje na svetniških slikah, kjer je rad naslikal kraj, kamor je bila slika namenjena. Obrazi njegovih ljudi so zelo lepi, čudoviti so njegovi angeli. Marsičesa (kompozicije, svetlobnih učinkov) se je naučil pri slikarju Kremser-Schmidtu, sli­kal pa je po naravi. Ustvarjal je freske in oljnate slike. Njegovo največje delo so freske, s katerimi je leta 1815 okrasil prezbiterij župnijske cerkve v Tržiču; njegova dela srečujemo po številnih cerk­vah na Kranjskem, Štajerskem in celo na Koroškem. S freskami je kra­sil tudi fasade kmečkih hiš (npr. Legatovo hišo v Lescah) in niše ka­pelic, izdeloval je tudi slike na steklo in panjske končnice. "Ko je 12. aprila 1828 umrl," je lepo zapisal Emilijan Cevc, "je pač potrkal na nebeška vrata v vsej svoji skromni preprostosti - ne kot ošaben umetnostni plemič, pač pa kot ponižen delavec, ki je svojo nalogo po­šteno opravil."

(obletnica meseca 05_1998)

Zajemi vsak dan

Zahvaljujem se Gospodu z vsem srcem v krogu pravičnih, v skupnosti. Velika so Gospodova dela, preiskujejo jih vsi, ki imajo veselje z njimi.

(Psalm 111)
Torek, 21. September 2021
Na vrh