Janez Jalen

* 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, Ljubno na Gorenjskem

Lepoto sveta, ki jo je v mnogih svojih povestih opeval, je Janez Jalen zagledal 26. maja 1891 pri Mežnarjevih na Ro­dinah kot deseti in najmlajši otrok Primožkovega Matija in Knafelinove Marijane. Oče je opravljal službo cerkovnika pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ki je bila do 1821 žup­nijska (tedaj so sedež župnije pre­nesli na Breznico). »Moj oče je bil vzlictemu, da ni bil premožen, spo­štovan mož. Pri njem so se shajali možje iz vasi. Zimske večere so po­sedali ob peči, kadili tobak in si pripovedovali. Najraje so poslušali mojega očeta, ki je res izmed vseh največ skusil, obredel dosti sveta in znal lepo pripovedovati. Najbolj zvest poslušalec sem bil jaz.« To je bila prva šola malega Janeza, ki si je očetove zgodbe tako zapomnil, da jih je čez mnogo let uporabil kot okvirje za svoje povesti. Dejal je, da je Ovčarja Marka pravzaprav napisal oče. On je svojega najmlaj­šega rad jemal na planino pod Sto­lom, mu spotoma pripovedoval ču­dovite stvari, ga opozarjal na vsako divjad, na vsako sled, na vsako rožo in mu odpiral oči za lepote narave. Žal je ta odlični učitelj, ki ni znal ne brati ne pisati, umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Takrat je že končaval štirirazredno šolo na Breznici. V višje šole (v Ljubljano in v Kranj, kjer je končal gimnazijo) je Jalena poslal tedanji brezniški žup­nik Tomaž Potočnik, ki ga je tudi podpiral. Po maturi je Janez vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Po no­vi maši je postal kaplan v Srednji vasi v Bohinju. V tem 'raju' se je počutil srečnega. Maja 1917 je bil poklican za kurata (vojaškega duhovnika): do konca vojne je deloval naj­prej med bolniki v Gradcu, zatem med taboriščniki v Lebringu. Po vojni je bil najprej nekaj mesecev v Besnici na­to je šel za kaplana v Črnomelj, čez pol leta v Staro Lo­ko, od tam v ljubljansko Trno­vo za kaplana k pisatelju Fin­žgarju. Nato je bil katehet v Mostah. V tem času je napisal scenarij za prvi slovenski igra­ni film Triglavske strmine. Ker ni šel na volitve, je bil kazensko premeščen za ekspozita v Notranje Gorice na Barju, kjer je začel tkati pisano vezenino o mostiščarjih, ki so živeli tod 3.000 let pred Kristusom. Po temeljitem študiju je nastala njegova napeta zgodovinske povest Bobri, ki je iz­šla (1942-1943) v treh knjigah: Sam, Rod, Vrh. Po drugi svetovni vojni je bil najprej župnik v Graho­vem pri Cerknici, zadnja leta (1958- 1966) pa v Ljubnem na Gorenj­skem.

V slovenski književnosti se je Janez Jalen oglasil razmeroma pozno in sicer najprej kot dramatik. Kot vojni kurat v Lebringu je začel pisati dramo Dom, ki je ena naših najboljših ljudskih iger in je prvi del dramske trilogije: sledili sta ji nam­reč še igri Srenja in Bratje. Osnov­na misel naj bi poudarjala delo za dom, za (vaško) skupnost, za člo­veštvo. Močnejši kot v dramah je Jalen v povestih, med katerimi je najbolj znamenita Ovčar Marko, ki je izhajala v dveh letnikih revije Mladika (1928 in 1929). Ta naj lepša slovenska pastirska idila je doživela že precej knjižnih izdaj. Dogaja se v svetu pod Stolom. V Bohinj pa je postavljeno dogajanje domačijske povesti Cvetkova Cilka (1938) in lovske pripovedi Trop brez zvon­cev (1939). Od drugih Jalenovih del je znana še povest Ograd, ki se godi v nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah. Zakaj ljudje Jalena tako radi bero: »Z osebami v svojih po­vestih se pogovarjam, kot da so ži­ve... Kadar nekaj napišem, tisto naj­prej glasno preberem in poslušam, kako se sliši; beseda mora lepo za­zveneti, pogovor v povesti mora biti živ.«

obletnica meseca 05_1991