Jurij Šubic

* 13. april 1855, Poljane nad Škofjo Loko, † 8. september 1890, Leipzig, Nemčija

Danes se spominjamo obletnice rojstva slikarja, risarja in ilustratorja Jurija Šubica. Umetnostni zgodovinar France Stele je o njem zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk.

Sin slikarske družine, najprej v očetovi šoli

Šubici so bili rodbina podobarjev in likovnih umetnikov iz Hotovlje v Poljanski dolini, beremo v Enciklopediji Slovenije. Prvi znani likovni ustvarjalec tega rodu je bil Pavel (1772-1847), kmet in mlinar, ki je rezbaril za znamenja in cerkve v okolici Škofje Loke. Pri njem so se izučili vsi trije sinovi, med katerimi se je najbolj uveljavil Štefan, najstarejši (1820-1884), ki je bil priznan podobar. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo Štefanovih pet sinov, od katerih sta najpomembnejša Janez (1850-1889) in Jurij, ki spadata med največje slovenske slikarje.

Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza: rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko. Tudi on je bil zaznamovan z umetniškim darom svojega rodu. "Risati je zanj pomenilo prav toliko kot brati ali pisati; risanje je bil tisti način, s katerim se že kot otrok izražal z zavzetostjo in veseljem in ta talent je kasneje razvil do resničnega mojstrstva" (Tomaž Brejc). Mladost mu je potekala podobno kot bratu Janezu: najprej je opravil "hišno" šolo očeta Štefana. Iz očetove podobarske delavnice je jeseni leta 1872 odšel k mojstru Janezu Wolfu v Šentvid nad Ljubljano. Mojster je brž spoznal nadarjenost svojega mladega učenca in nagovarjal ga je, naj gre študirat na Dunaj. Naslednje leto je res odšel tja gor, toda na umetniško akademijo se je mogel vpisati šele leta 1874. Študij ni trajal dolgo, kajti moral je obleči vojaško suknjo, ki jo je nosil tri leta. Komaj se je rešil, že jo je moral ponovno obleči in se iti vojskovat v Bosno, ki si jo je bila tedaj monarhija priključila. Tam je pridno risal.

kril je lepoto žive narave in živega človeka

Med najbolj znane umetnine Jurija Šubica spada slika Pred lovom (olje, platno), ena od dragocenosti Narodne galerije v Ljubljani. Nastala je leta 1882, med njegovim bivanjem v Parizu, kamor je odšel konec leta 1880 na povabilo svoje prijatelja, češkega slikarja Vojteha Hynaisa. S krajšimi prekinitvami je ostal v Franciji skoraj deset let. Poleti 1882 in 1883 je slikal na francoskem podeželju, v Normandiji. "Šubic se je pod vplivom neposrednega stika z naravo zavedel, da je slikanje pompoznih zgodovinskih kompozicij, ki so nastajale v pariških ateljejih, in s katerimi je bil do tedaj čez glavo zaposlen, v bistvu zlagana stvar in da je prava umetnost le izraz neposrednega umetniškega stika z naravno resničnostjo" (dr. Stane Mikuž). To sliko je umetnik naslednje leto - kot prvi Slovenec - razstavil v pariškem Salonu in z njo dosegel lepo priznanje. "Jurij Šubic je z upodobitvijo neposrednega vira sončne svetlobe na podobi uveljavil svojo napredno misel. Luč je pričela razkrajati trdne oblike na postavi starega lovca, na steni hiše in na tleh, luč je ustvarila nešteto barvnih odtenkov in refleksov, ki jih je polno prizorišče. Bodočnost slikarstva je pripadala ravno tej slikarski prvini" (Stane Mikuž).

V svojih "francoskih" letih je večkrat prihajal domov, kjer se je uveljavil tudi kot knjižni ilustrator (risal je za Stritarjev dunajski Zvon, za nekatere njegove pesnitve, upodobil je nekatere slovenske običaje in šege); z bratom Janezom je postal začetnik slovenske umetniške knjižne ilustracije. Med portreti, ki jih je v tem času naredil za domovino, izstopata upodobitvi pisatelja Ivana Tavčarja in njegove soproge Franje.

Nebeščane je približal človeku

Brata Janez in Jurij Šubic sta bila velika slovenska cerkvena slikarja. Starejši Janez je bil po svojem umirjenem značaju bolj predan klasični cerkveni umetnosti in njegovi vzorniki so bili italijanski renesančni mojstri (Rafael, Michelangelo, Guido Reni, Tizian, Veronese). Vendar se tudi nekatere njegove podobe približajo čustvovanju slovenskega človeka. Mlajši Jurij je bil vesele narave, neutruden iskalec novih poti; utiral je pot "moderni" in impresionizmu v slovenski umetnosti. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva." Tudi pri svojih cerkvenih podobah se ni več oklepal klasičnih vzorov, marveč je v kompozicije vključeval žive modele

Ko je naslikal zgovorno podobo Marijinega obiskanja za veliki oltar ljubljanske cerkve na Rožniku, je dal Zahariju, očetu Janeza Krstnika, obraz pariškega hišnika, Elizabeti pa obraz hišnikove žene, tako se je slika ljudem še bolj približala. Tak neposredni življenjski utrip odlikujejo tudi druge Jurijeve oltarne slike. Našemu umetniku je bilo odločeno le kratko življenje, tako kot bratu Janezu. Odpravil se je v Leipzig, da bi tam poslikal neki gradič, toda 8. septembra 1890 mu je smrt iztrgala čopič iz rok in tujina mu je dala grob.

(obletnica meseca 04_2005)