Ignacij Knoblehar

* 6. julij 1819, Škocjan na Dolenjskem, † 13. april 1858, Neapelj, Italija

Knoblehar-Ignacij1Na današnji dan je umrl Ignacij Knoblehar, misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Dočakal je manj kot 39 let. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, ki ga je osebno poznal, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik."

Po rodu je bil Dolenjec kot veliki misijonar Baraga, ob katerem se je navdušil za misijone. Rodil se je 6. julija 1819 v Škocjanu pri Novem mestu kot prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar. Za njim so prišli na svet še bratje Janez, Franc, Jožef in Martin. Oče je imel mesarijo in gostilno, zato je svojega prvorojenca lahko poslal v šole. Ko mu je bilo sedem let, je šel v nemško šolo v Kostanjevico ob Krki, naslednje leto pa v Celje; osnovno šolo je končal v Novem mestu, kjer so šolo vodili frančiškani. Tam je ostal do končane šeste gimnazije. Pater Ladislav Hrovat, eden njegovih profesorjev, je o Knobleharju dejal: "Prav posebno nadarjen ni bil, tembolj pa se je odlikoval z železno vztrajnostjo." Domači župnik Zalokar ga je spodbujal, naj se poleg šolskih predmetov še sam uči in mu posojal knjige. Ko mu je bilo osemnajst let, je v Novem mestu poslušal Baraga, ki je bil na obisku v domovini. Sklenil je, da tudi on postane misijonar. Ko je v Ljubljani končal dveletni študij modroslovja, je jeseni 1839 zaprosil za sprejem v ljubljansko bogoslovje. Leta 1841 je odšel v Rim, da se pripravi za misijonski poklic. Šele po dveh letih čakanja je bil sprejet v misijonski zavod Propaganda fide. Tam se je poleg teologije učil še naravoslovja, računstva in merjenja, zvezdoslovja, risanja in zdravilstva. 9. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika. Za misijonsko področje so mu določili novoustanovljeni srednjeafriški misijon v Vzhodnem Sudanu.

Knoblehar-Ignacij2Na svoje misijonsko poslansivo se je Knoblehar osem mesecev pripravljal v Libanonu. Nato je odpotoval v Egipt; misijonarji so z ladjo po Nilu pripluli do Kartuma februarja 1848. Predstojnik misijona, apostolski provikar, poljski misijonar Ryllo je kmalu zatem zbolel in umrl, za svojega naslednika je izbral 29-letnega Knobleharja. Ta je za svojo prvo in glavno misijonsko postajo izbral Kartum. Severni del Sudana je bil tedaj pod oblastjo muslimanske Turčije in misijonariti je bilo mogoče samo med črnskimi plemeni proti jugu. Novembra 1849 je Knoblehar v spremstvu nekaterih misijonarjev z jadrnico odplul po Belem Nilu proti jugu. Prišel je tako globoko, kamor dotlej še ni prispel noben Evropejec. Med tamkajšnjim plemenom Barijcev (v njihov jezik je prevedel glavne verske resnice in molitve) je hotel ustanoviti novo misijonsko postajo, pa so mu to preprečili muslimanski trgovci s sužnji. Naslednje leto je šel v Evropo, da pridobi novih sodelavcev in zbere denarno pomoč za svoj misijon. Pred vrnitvijo je za plovbo po Nilu kupil ladjo, ki ji je dal ime Stella Matutina (Zgodnja Danica). Pridružilo se mu je nekaj slovenskih in drugih misijonarjev. Zaradi nezdravega podnebja in mrzlice, za katero takrat še niso imeli učinkovitega zdravila, so misijonarji naglo umirali. Nazadnje je zbolel tudi Knoblehar. Ko se je odpravil v Evropo na okrevanje, je med potjo 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer je tudi pokopan.

Knoblehar-Ignacij3Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim: kasnejši graditelj Sueškega prekopa Francoz Ferdinand Lesseps, že omenjeni nemški naravoslovec Alfred Brehm, Američan Bavard Taylor. 0 njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt. Njegovo rokopisno gradivo je deloma na Dunaju, deloma v Rimu.

(obletnica meseca 04_1998)

Zajemi vsak dan

Križ je neločljiv od človeka, kakor je neločljiva od njega njegova senca. Križ si nalagaš najprej sam, nalagajo ti ga bližnji, družba, politika, finance.

(Alojz Rebula)
Nedelja, 17. Februar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh