Peter Kozler

* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.

Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler - kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Duna­ju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.

Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijan­skih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske deže­le. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemlje­vida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil držav­no službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Sloven­skem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.

Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače druži­ne; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Ci­galetom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljub­ljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega živ­ljenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zboro­vanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in ura­dih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tu­di pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi pred­vsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je po­udarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo nas­lednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statis­tičnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej ve­lja tudi za prvega slovenskega statistika.

Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50x54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu ne­znanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.

V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemlje­vid je smel "priti na svitlo" šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.

(obletnica meseca 04_1999)