Igo Gruden

* 18. april 1893, Nabrežina pri Trstu, † 29. november 1948, Ljubljana

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnika zasužnjene Primorske, ki je znal prisrčno zapeti tudi otrokom, predstavljamo ob obletnici rojstva.

»V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil«

Tako se začenja znana otroška pesem Iga Grudna, posvečena sinu. Ta 'oče' je torej pesnik sam. Rodil se je 18. aprila 1893 v Nabrežini v družini z desetimi otroki. Oče je bil posestnik in trgovec ter dolgoletni župan v tem slikovitem kraju, ki je bil nekdaj znan po kamnolomcih. Pri krstu je dobil ime Ignacij, vendar so mu vsi rekli Igo. Ljudsko šolo je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo šolo v Trstu, gimnazijo pa je končal v Gorici leta 1912. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju, toda že čez dve leti, po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, potem pa ne soško fronto, kjer je bil ranjen, zato mladi častnik ni več sodeloval v vojaških operacijah. Po vojni je nadaljeval študij prava v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1921 promoviral. V Ljubljani je bil nekaj časa služboval kot pripravnik v odvetniški pisarni, nato pa je postal samostojen odvetnik. V tem času se je poročil z Adelo Heine, pranečakinjo nemškega pesnika Heinricha Heineja. V zakonu, ki je trajal malo časa, se jim je rodila hči Marija. V drugem zakonu s Pepco Zajčevo sta se po drugi svetovni vojni rodila dva sinova. Med vojno so ga Italijani najprej zaprli v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v razna taborišča, nazadnje na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Nekaj časa je upravljal taboriščno bolnišnico nato pa preko Visa, Italije in severne Afrike prišel v Beograd, kjer je z Matejem Borom in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Ljubljano je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Huda bolezen (izredno nagla skleroza ožilja) je 29. novembra 1948 pretrgala nit njegovega življenja.

»Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta«

Igo Gruden je bil radožive, sončne narave in imel je čut ljubezni do vsega živega in to je izpovedal v številnih svojih pesmih. Pisati jih je začel že v gimnaziji in jih objavljati v otroškem listu Zvonček, leta 1912 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu, objavljal je tudi v drugih revijah. Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Mladi Igo je bil lep fant, kar malce vase zagledan, zato mu je Oton Župančič dal vzdevek Narcis, on pa je tako naslovil svojo prvo zbirko, ki govori o sanjavo sentimentalni ljubezni. Povsem drugačne so Primorske pesmi: vanje je ujeta vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Pesnik se vrača v rodni kraj; spomini se razrastejo v svojevrsten klic k odporu. Vsa leta pred drugo svetovno vojno je Gruden redno objavljal po revijah. Šele leta 1939 je izšla njegova tretja zbirka Dvanajsta ura, ki razodeva pesnikovo doživljanje takratnega slovenskega trenutka in njegovo iskreno željo, da bi zavladalo bratstvo med narodi. Po vojni je Igo Grude izdal dve knjigi svojih pesmi: V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946). Prvo bi lahko imenovali "pesniški dnevnik Grudnove zunanje in notranje biografije iz okupacijskih let" (B. Paternu). Druga, ki naj bi izšla že leta 1941, pa pomeni nadaljevanje in dopolnjevanje njegove dotedanje narodnostno, socialno in humanistično zavzete lirike. Gruden je pripravljal izbor svojih pesmi, ki ga je dokončal Fran Albreht in je izšel v knjigi Pesmi (1949). Iz zbirke, ki obsega okoli 200 pesmi, je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike. Izbor je doživel več ponatisov.

»Jožek ima hiško, v nji za deklo miško«

Pomemben delež v pesniškem ustvarjanju Iga Grudna ima mladinska poezija, ki se uvršča med najboljše od Levstika In Stritarja do Ketteja in Župančiča. Že kot petnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve mladinske pesmi v otroškem listu Zvonček. Pesmi za otroke je vedno rad pisal. Kmalu po prvi svetovni vojni je te svoje pesmice zbral in jih podaril otrokom v zbirki Miška osedlana (1922). S svojo etnografsko podobo ta zbirka korenini vsa v kraških tleh, ki so bila Grudnu domača. Svoje mlade prijatelje šaljivo vabi na zanimive sprehode po kraških vaseh v okolici njegove rodne Nabrežine. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj takih pesmi, v katerih je opozoril na veliko krivico, da njegova ožja domovina ni bila priključena Sloveniji. Nekaj pesmi sta mu navdihnila sinova Primož in Aleš, zlasti prvi, ki je bil ob pesnikovi smrti star dve leti. Pesem Sinku, v kateri mu pripoveduje o svoji mladosti, o svojem šolanju v Gorici in o petindvajsetih letih fašističnega nasilja, se končuje z naročilom: »Naj kdor koli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedi spijo v njej, / zanjo bori se naprej!« Izbral je najboljše pesmi in jih pripravil za knjigo Na Krasu (1949), toda njenega izida ni dočakal. Knjiga je doživela več izdaj. Izbor Grudnovih otroških pesmi je izšel v knjigi Jožek ima hiško (1966). Igo Gruden je prejel leta 1947 Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Njegove ustvarjalne načrte je prekrižala nenadna smrt poldrugo leto pozneje. Leta 1949 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo kot 'pesniku slovenske brežine'. Leta 1967 pa so po njem poimenovali šolo in prosvetno društvo v Nabrežini.

(obletnica meseca 04_2013)