Ivan Grohar

* 15. junij 1867, Spodnja Sorica, † 19. april 1911, Ljubljana

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

Njegovo edino bogastvo - otroško srce

Cankarjevo podobo Groharja potrjuje sodba umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca: "Do konca življenja je Grohar ohranil nekoliko otroške značajske poteze, preprosto zaupljivost in pogosto slepo vero, da se mu bo odprlo lepše življenje." Tega ni dočakal, saj je umrl v revščini, kakor se je v revščini rodil - in sicer 15. junija 1867 v bajtarski družini v Sorici vrh Selške doline. Vse je kazalo, da bo moral vse življenje ostati dninar in gozdni delavec, pa se je za slikarsko nadarjenega fanta zavzel tedanji soriški župnik Anton Jerman. Ko mu je bilo dvajset let, ga je spravil v delavnico podobarja Matija Bradaška v Kranju.

Po sili je šel "služit cesarja", od vojakov je ušel in pobegnil v Italijo, toda pomanjkanje ga je primoralo, da se je vrnil domov, kjer je moral kot begun v vojaško ječo. V letih 1892-95 je obiskoval deželno risarsko šolo v Gradcu, dunajska akademija pa mu je ostala zaprta. Leta 1895 je odšel v Munchen, kjer je bil učenec rojaka Antona Ažbeta, zatem pa je živel doma v Sorici, v [kofji Loki in v Ljubljani, kjer ga je Rihard Jakopič uvedel v krog slikarjev impresionistov. Kot tajnik Slovenskega umetniškega društva je pripravil več uspelih razstav.

"Živel je v skrajni revščini in v upanju, da bo morebiti le kaj prodal, si je iz blagajne društva začel izposojati manjše zneske, misleč da bo izposojeni denar s prodajo slik pozneje vrnil" (T. Brejc). Zaradi tega je bil obsojen na štiri mesece zapora, kar mu je zelo zagrenilo življenje. Ko so se mu odprla vrata za tako zaželeni študij v Italiji, je 19. aprila 1911 izdihnil v ljubljanski bolnišnici, izhiran od pomanjkanja.

Cerkveni slikar za vsakdanji kruh

"Ivan Grohar je v svojem glavnem delu predvsem poveličevalec domače pokrajine in kmečkega dela, v dnu srca pa mu je vendarle živela želja, da bi se uveljavil tudi v cerkvenem slikarstvu. Zraven pa ne smemo pozabiti, da so bila v časih Groharjevega življenja cerkvena naročila tudi močna gmotna opora," razlaga umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. Prve nabožne slike, ki pa že kažejo zdravo realistično občutje, je napravil po naročilu svojega dobrotnika župnika Jamnika. Kot slikar nabožnih podob se je uveljavil po letu 1897, ko je dobil naročilo za dve sliki za božjepotno cerkev na Brezjah (sv. Antona puščavnika in sv. Antona Padovanskega). Sliki sta bili všeč škofu Jegliču, ki je pri Groharju naročil sliko Srca Jezusovega za škofijsko hišo v Ljubljani in za domačo cerkev v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1901 je Grohar dobil naročilo za poslikavo trnovske cerkve v Ljubljani z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika. Odbor Društva za krščansko umetnost je njegove skice in načrte že odobril, toda zaradi zakulisnih spletk mu je bilo delo, ki bi ga rešilo iz gmotne stiske, odvzeto. To ga je močno prizadelo. Na Primorskem je Grohar slikal v cerkvi v Logu pod Mangartom, kjer so freske Marijinega kronanja in kamnanja sv. Štefana, v Ročinju pa je naslikal Sveto Družino. Črednik, ena zadnjih Groharjevih oljnih slik, je podoba Dobrega pastirja, ki vodi svojo čredo.

Njegove podobe so izpoved vere v življenje

Ivan Grohar je eden od štirih slovenskih impresionistov (drugi trije so: Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen). Impresionizem je umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevala slikarsko izraziti vtis zunanjega sveta. Grohar se je v ta krog vključil po srečanju z Jakopičem, ki ga je uvajal v slikanje v naravi. Na njegovo umetniško zorenje je močno vplival italijanski slikar Giovanni Segantini s svojo črtkasto tehniko, predvsem pa s svojim pesniško poglobljenim gledanjem na življenje. Njuni umetniški in tudi življenjski poti sta si bili zelo sorodni: oba sta se s težavo prebijala skozi življenje in oba sta ljubila domači planinski svet, njegove oblike in lepote. Izpoved Groharjeve ljubezni do rojstnega kraja je njegova znamenita slika Macesen, ki je nastala doma leta 1904. "Spominjam se, kako je Grohar veselo zavriskal, ko sva z višave gledala dol v sončno dolino in dihala sveži zrak," se spominja Rihard Jakopič. "Macesen bi lahko primerjali z umetnikom samim," piše dr. Stane Mikuž, "ki se je tedaj moral osamljen - toda visoko nad navadnimi smrtniki - boriti za življenjski prostor in lasten umetniški izraz." Grohar je zapustil okoli 260 slik, ki so po kakovosti zelo neenake. Njegova slika Pomlad velja za ključno delo slovenskega impresionizma: v njej je Grohar izrazil upanje v prerojenje življenja. To izraža tudi njegov Sejalec, v soncu korakajoč kmet, "ki seje upanje in življenje prihodnosti" (T. Brejc).

(obletnica meseca 06_1997)