Matej Cigale

* 2. september 1819, Lome, † 20. april 1889, Dunaj

"Bogastvo se zbira in košati v mestih, prijetno življenje mami ljudi v palačah, čast obseva veljake na kraljevskih dvorih - a nadarjenost, bister um in nepremagljivo voljo pošilja Bog tudi med oddaljene hribovce in jih daje otrokom, rojenih v borni ko­či." Tako je napisal dr. Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, o svojem rojaku Mateju Cigaletu, pravniku in jezikoslovcu, uteme­ljitelju slovenskega pravnega jezika.

Tega zaslužnega moža, ki ga med Slovenci le malokdo pozna, se spominjamo ob 180-letnici njegovega rojstva. Mati Neža ga je po­ložila v zibelko 2. septembra 1819 v Dolnjih Lomeh, župnija Črni Vrh nad Idrijo. Oče Jožef, trden kmet ("polgruntar"), je bil men­da silno oster in hud mož. Lampe pripoveduje, da je Matevžek ne­koč na paši izgubil kozo in je ni mogel najti. "Plašen prižene deček domov svojo čredo in pove dobri materi, kaj se mu je zgodi­lo. Ta je poznala svojega moža, zato ga skrije pod kadjo v kleti." Tja mu je naskrivaj nosila jest. Po treh dneh se je očetova jeza ohladila in sinko je lahko prišel na dan. Matej je obiskoval os­novno šolo v Črnem Vrhu, zatem v Idriji, gimnazijo in licej pa v Gorici. Leta 1841 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto. Odločil se je za študij prava: najprej v Gradcu, nato na Dunaju.

"Domača hiša," piše Lampe, "je bila do­kaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šo­lanja." Pravne študije je končal leta 1646. Postal je sodni pri­pravnik v Gorici, leta 1848 je v Celovcu napravil izpit za sodni­ka, pa je kmalu izstopil iz državne službe. Postal je urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, ki je začel izhajati v Ljubljani julija 1848. Kot urednik je zastopal poli­tični program Zedinjene Slovenije in zavzemal se je za enakoprav­nost slovenskega jezika v avstrijski monarhiji. Jeseni 1849 je šel na Dunaj, kjer je bil imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v slovanske jezike), kjer je ostal vse do svoje smrti.

Leta 1866 je dobil naslov in značaj ministrskega tajnika in leta 1883 naslov in značaj vladnega svetnika. "Ko je bil na Dunaju," pričuje njegov štirideset let mlajši rojak Frančišek Lampe, "je prišel nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep zgled. Svoj domači kraj je vedno ce­nil, domači govor mu je bil vedno v čislih in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral." Njegovo življenje se je izteklo 20. ap­rila 1889 na Dunaju. Leta 1894 so mu v Črnem Vrhu postavili spo­menik (piramido), na katerem je izklesanih več izrekov, med njimi tudi njegovo življenjsko geslo: "Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti." Isti dan so odkrili tudi spo­minsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Lomeh.

"Gredoč mimo skromnega spomenika si bo tujec v spomin vtisnil kraj, kjer je bil rojen najprevidnejši, najbolj praktičen sloven­ski jezikoslovec," piše v njegovo hvalo Lampe. "Njegov rojak si bo štel v čast, da je Cigaletov domačin, in mladina si bo pred oči stavila zgled poštenega, vernega značaja, vnetega domoljuba in pridnega delavca." Matej Cigale je veliko pisal in skoraj vsi njegovi spisi, ki jih je objavil predvsem v Novicah, so jeziko­slovni. "Ako prebira človek te spise, dobi iz njih tako lepo po­dobo preblagega značaja in korenitega učenjaka, da se mu mora ta­koj prikupiti," piše Josip Debevec v Domu in svetu. Ljubezen do lepe govorice je Matej Cigale prejel že v domači hiši, za jeziko­slovje se je začel zanimati kot gimnazijec v Gorici. To zanimanje je preraslo v temeljito znanje. Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih člankih je pokazal izostren čut za du­ha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico in veljajo še danes (npr. v pridevniški skla­njatvi končnice -ega, -emu, -em namesto dotedanjega -iga, -imu, -im). Nekje je zapisal: "Poglavitna reč narodu so koristne vedno­sti, znanosti, toda biti morajo v lepi obliki." Zato kara nekate­re slovenske učenjake, katerim za lepoto jezika ni nič mar. Josip Debevec v svojem zapisu o Mateju Cigaletu kot jezikoslovcu (Dom in svet 1889) sodi: "Reči smemo, da poleg Levstika ni slovenskega jezikoslovca, ki bi bil vedno kot paznik nadzoroval in motril slo­vensko pisavo, pilil, likal in čistil, kakor je bil Cigale...

Znano je, da je svojo jezikoslovno spretnost uporabljal prevajaje in urejevaje občni državni zakonik za Slovence. A naravnost je Slovencem podal dve deli, kateri bosta njegov spomin oznanjali prihodnjim rodovom: Nemško-slovenski slovar, izdan ob stroških vladika (ljubljanskega škofa) Wolfa (1860) in Znanstveno termino­logijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), ki dopolnjuje prvi slovar." Cigaletov Nemško-slovenski slovar v dveh knjigah ob­sega nad 2000 strani (njegovo nadaljevanje je Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika, ki je izšel tudi v dveh delih v letih 1894/1895). Prvi ocenjevalci po izidu Cigaletovega slovarja so menili, da se ta "odlikuje po svoji rabljivosti in tudi natančno­sti. Slovenščina je od leta 1860 res lepo napredovala, a slovar še sedaj ni zastarel in ponuja še vedno res čistih in primernih besed slovenskemu pisatelju, slovenskemu uradniku za vse potrebe."

(obletnica meseca 09_1999)