Hugolin Sattner

* 29. november 1851, Kandija, Novo mesto, † 20. april 1934, Ljubljana

Franc Ksaver Sattner, oče našega skladatelja, je bil Nemec in je kot poštni uradnik služboval v raznih krajih "stare" Avstrije, nazadnje v Novem mestu, kjer se je poročil s Slovenko Alojzijo Jutras iz Trebnjega. V Kandiji se jima je 29. novembra 1851 rodil sin Franc, ki je dobil še tri brate in tri sestre, kot prvoroje­nec pa je bil ljubljenec svojih staršev. V Novem mestu je obisko­val ljudsko šolo in zatem gimnazijo. V drugi gimnaziji se je za­čel učiti klavir pri p. Inocencu Gnidovcu, profesorju matematike. Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta. "Ljubeznivost in pobožnost pro­fesorjev frančiškanov in splošna domačnost samostancev z meščani so pripomogle, da se je Franc po šesti gimnaziji odločil za redovniško življenje" (Angela Tomanič). Leto preskušnje je preživel v Nazarjah na Štajerskem, od koder je šel na Kostanjevico (Gori­co) in ob koncu noviciata dobil redovno ime Hugolin. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil 21. julija 1874 posvečen v duhov­nika. Vsa leta bogoslovnega študija se je veliko ukvarjal z glas­bo, kar je nadaljeval tudi po novi maši. Poslali so ga v Novo mesto, kjer je ostal šestnajst let. Bil je učitelj na ljudski šo­li ter profesor petja in verouka na gimnaziji. Tu je kmalu dvig­nil pevsko kulturo in iz nuje začel skladati, ker je imel na razpolago premalo gradiva. Leta 1876 se je seznanil s cecilijan­skim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovo cerkvene glasbe v duhu korala, liturgične glasbene govorice Cerkve.

Učenec glasbene šole pri 54 letih

Leta 1890 je bil p. Hugolin premeščen v Ljubljano in tukaj se je začelo novo glasbeno življenje: s p. Angelikom Hribarjem sta lepo sodelovala na koru kot voditelja zbora in organista. Leta 1894 je p. Hugolin postal župnik velike župnije Marijinega oznanjenja, ki jo je vodil 27 let. Tudi v tej odgovorni službi je ostal zvest svojemu glasbenemu poklicu. Praktična stran glasbe mu je bila ne­kako prirojena, višjo stopnjo glasbene umetnosti pa je poznal le toliko, kolikor jo je posnel iz glasbenih umetnin. Čutil je po­trebo, da se poglobi v osnove glasbe. Obrnil se je na petnajst let mlajšega Mateja Hubada s prošnjo, da bi ga poučeval v kompo­ziciji. Pod Hubadovim vodstvom je pet let pridno študiral. Tako je spoznal "stavbo" glasbenega ustroja. Začel je skladati na no­vi podlagi. "Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgo­vor, zakaj tako in ne drugače." Po tem je hitro napisal več zbo­rovskih skladb, med drugim tudi Misso seraphico (1910) za mešani zbor in orkester, ki jo še danes pojejo za razne slovesnosti. 0 njej je skladatelj Jože Trošt zapisal, da je "ena od naših naj­boljših bogoslužnih maš", ki pa "ne vsebuje tiste značilno slo­venske emocionalne podstati.kot jo npr. Mavove, predvsem pa Pre­mrlove maše". "Sattnerjev odnos do cerkvene glasbe," ocenjuje Trošt, "je v skladu z osnovnimi potezami, ki jih bratje sv. Fran­čiška skušajo posnemati od vzornika: ljudskost, neposrednost, preprostost. Sattner te lastnosti razodeva že v izbiri povsem razumljivih besedil. Rajši ima slovenska besedila kot latinska. Napisal je sorazmerno malo skladb na latinska besedila in samo eno latinsko mašo."

Skladatelj prvega slovenskega oratorija

Uspeh kantate Jeftejeva prisega na Gregorčičevo besedilo (Gregor­čiča je imel zelo rad) ga je spodbudil za novo, večje delo in iskal je zanj besedila. Dr. Aleš Ušeničnik mu je zbral gradivo iz Sve­tega pisma in bogoslužnega branja za praznik Marijinega vnebovzet­ja in dr. Mihael Opeka je to prelil v pesniško obliko. Sattner je septembra 1910 začel skladati in do aprila 1911 je bilo delo dokončano. Krstna izvedba prvega slovenskega oratorija je bila 13. marca 1912 v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani pod tak­tirko Mateja Hubada. Nekatere je motil latinski naslov oratorija Assumptio B.M.V. ali skrajšano Assumpta, čeprav je bil že na pr­vem tisku slovenski podnaslov Vnebovzetje Blažene Device Marije. Tudi naslovi posameznih delov oratorija so latinski: Dormitio (Smrt), Assumptio (Vnebovzetje) in Coronatio (Kronanje). Sklada­telj Stanko Premrl pa je zapisal: "Oratorij je namenjen Slovencem; ima izključno slovensko besedilo. Škoda, da ni posegel skladatelj razen po slovenskem tudi še po latinskem tekstu, ker bi se potem delo lahko izvajalo tudi kje drugje in ne bi ostalo navezano le na našo ožjo domovino." Sattner je bil strokovnjak tudi v orglar­stvu in zvonarstvu. Veliko je pisal o glasbi pa tudi predaval in učil je. Bil je mož visoke in močne postave in nikoli ni bil bo­lan. Pri nedeljski maši je na koru staknil prehlad, ki se je raz­vil v pljučnico in v petek, 20. aprila 1934 je umrl. Na pogrebu mu je vojaška godba na pihala pred samostanom zaigrala žalno ko­račnico iz njegove kantate Oljki na Gregorčičevo besedilo.

(obletnica meseca 11_2001)