Zofka Kvedrova

* 22. april 1878, Ljubljana, † 21. november 1926, Zagreb

Kvedrova Zofka1Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini

"Rojena v nesrečnem zakonu med alkoholikom in pobožnjakarico, je hlepela po izobrazbi in plemenitejših življenjskih oblikah, kakor jih je videvala doma in v surovem okolju zapuščenega domačega kraja v notranjski gozdnati pokrajini. Želela si je višje kulture in ljubezni, vendar je kljub veliki vedoželjnosti... obtičala v polizobraženosti. In kljub hrepenenju po skladnem in ljubečim sožitjem z zakonskim tovarišem in otroki je bila nesrečna kot žena in mati," je o njej zapisal Anton Slodnjak, odličen poznavalec slovenske književnosti. Zofka Kvedrova se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani, v Kolodvorski ulici; njen oče je bil železniški sprevodnik, ki so ga zaradi pijače odpustili iz službe in se je z družino preselil v Retje v Loškem potoku. Tam je imel majhno trgovino s krčmo in je opravljal posle občinskega tajnika. Razmere doma so bile bridke, saj sta se pijači vdani oče in pobožnjakarska mati stalno prepirala. Po ljudski šoli v domačem kraju je Zofka končala meščansko (srednjo) šolo pri uršulinkah v Ljubljani. Vrnila se je domov, vendar mu je še ne osemnajstletna za vedno dala slovo. Najprej si je služila kruh na geometrskem uradu v Kočevju, nato v advokatski pisarni dr. Ivana Šušteršiča v Ljubljani. "Kljub temu, da se je otepala z revščino, je bila polna temperamenta, volje in ponosa" (Joža Mahnič). Že tedaj se je začela, pod raznimi psevdonimi, oglašati kot pisateljica. Iz Ljubljane je odšla v Trst in tam pol leta vodila upravo Edinosti in Slovenke, potem pa šla v Švico, kjer je v Zürichu in Bernu ob najhujšem pomanjkanju izpopolnjevala svoje znanje. Leta 1900 jo je pot vodila v Prago, kjer je ostala do leta 1907. To so bila najbrž njena najsrečnejša leta.

Odločna bojevnica za ženske pravice

Kvedrova Zofka2Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana - enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, "glasilu slovenskega ženstva", je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih "avstrijskih" jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena "že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva" (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.

Ljubeča mati in modra vzgojiteljica

Kvedrova Zofka3Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni - sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. "Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke..." Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah - Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. "Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok," meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), "so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega..." Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.

(obletnica meseca 11_2006)

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh