Peter Dajnko

* 23. april 1787, Črešnjevci; † 22. februar 1873, Velika Nedelja

Primož Trubar, oče prve slovenske knjige (Katekizem, 1551), je moral rešiti ne samo vprašanje knjižnega jezika, ampak tudi črkopisa. Najprej je sprejel gotico, pet let kasneje pa jo je zamenjal z latinico. Njegovo zamisel sta izpopolnila Sebastijan Krelj in Adam Bohorič - po njem se črkopis imenuje bohoričica. Za glasove, ki jih latinščina nima (sičnike in šumevce), so bili tile znaki: f = s, fh = š, s = z, sh = š, z = c, zh = č. Bohoričica je bila v rabi skoraj do sredine 19. stol. Že leta 1809 pa je Jernej Kopitar v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Franc Metelko, profesor slovenščine v Ljubljani, je manjkajoče latinske črke dopolnil s cirilskimi (zato so njegov črkopis posmehljivo imenovali žabica ali krevljica).
Peter Dajnko pa je iz cirilice vzel samo znak za črko č, za ž je vzel x, za š 'pristriženo' osmico. Ko je Jakob Zupan leta 1831 v celovškem listu Carinthia napadel Metelkov črkopis ('cirilske čirečare') je izbruhnila znamenita slovenska abecedna vojska ali črkarska pravda. Vanjo je posegel tudi Prešeren s svojim zbadljivim sonetom 'Al' prav se piše kafha ali kaUa'. Stališče mladih izobražencev je pojasnil Matija Čop v svoji razpravi o abecedni vojski, ki se je bíla predvsem med bohoričico in metelčico. Abecedne vojske je bilo konec leta 1833, ko je vlada prepovedala rabo metelčice v šoli in šolskih knjigah, medtem ko se je dajnčica ohranila do leta 1839 (v letih 1831-1838 je bila uvedena tudi v šole na Štajerskem). Leta 1839 je bila natisnjena prva slovenska knjiga (Vrazove Narodne pesmi ilirske) v gajici: doma je iz Češke, ime pa je dobila po Ljudevitu Gaju, ki jo je uvedel v hrvaščino. To je naša sedanja abeceda s 25 črkami.

Oba 'novočrkarja', tako Metelko kot Dajnko, sta bila duhovnika. Prvi je napisal eno samo knjigo - slovnico (1825), ki pa velja za eno najboljših slovenskih slovnic; drugi je poleg slovnice (1824) izdal še številne nabožne, šolske in poljudnovzgojne knjige, poučne spise za kmete (med temi zelo samostojno Šelarstvo), evangelije in cerkvene pesmi. Bil je najplodovitejši štajerski pisec v Prešernovem času, dasi je povečini le prevajal oziroma prirejal po nemških predlogah, nekaj pa je bilo tudi izvirnega. Sprva je pisal v bohoričici, nato v svoji dajnčici, nazadnje pa v gajici.

Ta delavni mož je zagledal luč sveta 23. aprila 1787 pri Sv. Petru pri Radgoni, oči pa je zatisnil 22. februarja 1873 pri Veliki Nedelji, kjer je bil nad štirideset let župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik. Gimnazijo je končal v Mariboru, potem je v Gradcu študiral filozofijo in teologijo še nekaj časa po mašniškem posvečenju (18. marca 1813), eno leto je kaplanoval v svojem rojstnem kraju, potem je bil 15 let kaplan v Radgoni, nazadnje pa, kot rečeno, 42 let župnik pri Veliki Nedelji. Že po dveh letih delovanja med ljudmi je začel izdajati knjige, ki kažejo njegovo odločenost 'zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem naj bi se vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slovenskega knjižnega jezika jasno odražale' (F. Kidrič). Govoril je o potrebi treh slovenskih knjižnih jezikov: kranjskega, koroškega in vzhodnoštajerskega. Svoje prve knjige je izdal v bohoričici. Najbrž je na pobudo Kopitarja sestavil slovnico svojega narečja 'Lehrbuch der Windischen Sprache' (1824), v kateri je tudi njegova abeceda. Bil je trdno prepričan, da jo bodo sprejeli ne le na Štajerskem, ampak tudi po drugih slovenskih pokrajinah, morebiti celo drugi slovanski narodi. Ko je končal slovnico, je začel pripravljati še latinsko-nemško-slovenski slovar, ki ga je tudi dokončal, a se je rokopis izgubil. Med berila v svoji slovnici je uvrstil tudi basni, ljudske pregovore in večje število ugank v verzih. Istega leta kot slovnica je izšla njegova 'napol leposlovna' knjiga Kmet Izidor /s svojimi otroki ino lydmi, ali prispodobni navyki dobrih staršev za svoje otroke ino podložne. Knižica za vsakega kmeta ino težaka/, leta 1827 pa Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, ki so v glavnem njegove; poučne, brez pesniške 'iskre'. Obravnavajo kmečka opravila, družinsko življenje, razne poklice. Nekatere pesmi so celo ponarodele.

Knjiga Kmet Izidor je "precej prikupno darilo, posebej šolarjem. To je zbirka prilik... Dajnko tukaj modruje in poučuje... Včasih je tod raztresene nekaj prav realistične nazornosti," ocenjuje to delo Lino Legiša. V letih 1824-1831 je izdal vrsto knjig za šole, molitvenike in nabožne kažipote za kmete. Tiskom je ponavadi dodajal tudi navodila za branje novih črk. Dajnčico in narečni jezik Dajnkovih knjig je strokovno zavrnil Anton Murko v svoji slovnici Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre (1832). Vendar pa se je dajnčica obdržala v šoli vse do leta 1838, ko sta jo prepovedali tako svetna kot cerkvena oblast. Dajnko je svoje rane zdravil s tem, da je zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije (ostalo je v rokopisu - v nemščini). Nekaj časa je sovražil vso 'kranjsko literaturo', pisano v bohoričici. Ko se je začela uveljavljati gajica, se je približal ilircem in se kmalu odločil za novo abecedo. Ena največjih Dajnkovih zaslug je, da je s številnimi deli, ki jih je poslal med bralce, v širokih slojih ljudstva budil veselje do slovenske knjige.

(obletnica meseca 02_1993)