Niko Kuret

* 24. april 1906, Trst, † 26. januar 1995

Kuret Niko0"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo ob obletnici rojstva.

Profesor po desetih letih spet študent

Kuret Niko1"Na Jurjevo rojen, za Miklavža krščen, po priimku Kure(n)t - saj ni mogel postati kaj drugega kakor narodopisec, eden največjih, kar smo jih Slovenci doslej imeli," je zapisala dr. Zmaga Kumer, po stroki njegova sodelavka, v spomin ob njegovi smrti. "Rojen sem bil 24. aprila 1906 v Trstu. Moj oče Franc je bil uslužbenec na glavni tržaški pošti... moja mati Ana je bila furlanskega rodu. Potem je sicer postala 'naturalizirana' Štajerka, v meni pa je ostalo nekaj 'mešanega', kar mi samo pomaga, da pri svojem delu zajemam vse bolj na široko," je povedal, ko je bil kot sedemdesetletnik "gost meseca" v Ognjišču (aprila 1976). Osnovno šolo je obiskoval v Trstu, leta 1917, med prvo svetovno vojno, ko je bil oče upokojen in so na Trst padale prve bombe, se je družina preselila v Celje, kjer je končal gimnazijo. Potem je ljubljanski univerzi študiral jezike in primerjalno književnost. Po diplomi leta 1930 je poučeval francoščino na gimnaziji v Kranju. Zaradi svoje pokončnosti, poštenosti in iskrenosti je moral prestati marsikaj že pod staro Jugoslavijo in še več pod novim režimom po drugi svetovni vojni. Pod Živkovićevo diktaturo je bil ob službo. Delal je v založništvu in veliko prevajal. Med vojno je s priložnostnimi honorarji preživljal družino in študiral etnologijo. "Ko sem bil drugič študent, sem bil star štirideset let." Bil je poročen in oče dveh otrok. Leta 1946 je diplomiral iz etnografije z etnologijo, leta 1954 je dobil službo v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU; sprva se je posvetil koledniški dramatiki in iz nje tudi doktoriral (1956).

Praznično leto slovenskega (kmečkega) človeka

Kuret Niko4V Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovljenem leta 1951, je takoj po prihodu (1954) prevzel področje za ljudske šege in igre, ki ga je vodil do upokojitve, stike z njim pa je ohranil vse do smrti. Tu je z veliko ljubeznijo in znanstveno natančnostjo delal tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu in "za kar je bil sposoben kot malokdo" (Z. Kumer). Raziskoval je običaje in navade ob najrazličnejših praznovanjih po vseh slovenskih pokrajinah in skrbno popisal izročila in življenjsko kulturo slovenskega naroda od naselitve do sodobnosti. Sad njegovega dolgoletnega dela je na začetku omenjena knjiga Praznično leto Slovencev. "To knjigo sem pisal dvanajst let... To so štiri knjige, razdeljene po štirih letnih časih, vsega skoraj 1400 strani. Omejil sem se na tako imenovane starosvetne običaje, torej tiste, ki v današnjem času že ginejo, ker jih ljudje pozabljajo... V knjigi sem obdelal posamezne cerkvene praznike in najvažnejša kmečka opravila v posameznih letnih časih (setev, košnjo, žetev, trgatev). Poudarek je seveda bil na običaju: kakšni običaji so bili povezani s tem. Nekateri so danes še ohranjeni (vsaj delno), drugi pa so že zgodovina. To sem poskušal v teh knjigah ohraniti." Slikar Maksim Gaspari je v duhu ljudske umetnosti vse to ponazoril in s svojimi podobami dopolnil besedilo, umljivo tudi preprostim bralcem, saj je pisano v lepem slovenskem jeziku. V inštitutovem glasilu Traditiones (Izročila), ki ga je on ustanovil in dolgo urejal ter v raznih domačih in tujih strokovnih revijah je objavil številne razprave z narodopisnega področja. Zelo pomembna je tudi njegova knjiga Jaslice na Slovenskem (Družina, Ljubljana 1981).

Koledniška dramatika in ljudsko gledališče

Kuret Niko6Druga ljubezen Nika Kureta je bila dramatika. Že kot mladega študenta ga je profesor France Kidrič napotil, naj se zanima za srednjeveško gledališče. Kot pristaš tedanjega mladinskega gibanja okoli Križa na gori je od duhovne drame našel pot v "posvetno" gledališče. Leta 1934 je ustanovil revijo Ljudski oder, pri kateri je izdajal ljudske igre, med njimi svojo priredbo Škofjeloškega pasijona in Drabosnjakove duhovne igre: Božično pastirsko-trikraljevsko igro, Izgubljenega sina in Pasijon. Po vojni se je usmeril v radijsko igro. Večino iger je napisal za Radio Trst A, nekaj za Radio Celovec in Radio Ljubljana.

Za Radio Trst je pisal tudi nize priljubljenih folklornih oddaj. Prevzel ga je tudi čar lutk in je k nam "prinesel" ročne lutke. Za lutkovno gledališče je napisal tudi nekaj iger (Kralj Matjaž in Alenčica, Ostržek). V zadnjih letih se je vrnil k ljudski gledališki ustvarjalnosti; sad tega njegovega preučevanja je strokovno napisana knjiga Slovenska koledniška dramatika (Slovenska matica, Ljubljana 1986). Bil je tudi evropsko priznan poznavalec ljudskih mask, ki so povezane tako z ljudskimi običaji kot z ljudskim gledališčem. To znanje razodeva njegova knjiga Maske slovenskih pokrajin (1984). Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja - več v tujini kot doma. Delal je vse do zadnjega. Luč njegovega življenja, ki je svetila skoraj devetdeset let, je ugasnila 25. januarja 1995. "Podarjeno mu je bilo dolgo življenje," je zapisala Zmaga Kumer, "njegova vera, vdanost v božjo voljo, izreden čut dolžnosti in neutrudna delavnost so mu pomagali, da je do zadnjega izrabil svoj čas..."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 4, str. 38.

Zajemi vsak dan

Ljubite Gospoda, vsi njegovi pobožni! Gospod čuva zveste, a vrača čez mero tistemu, ki ravna ošabno.

(Psalm 31)
Četrtek, 2. Julij 2020
Na vrh