Dragotin Kette

* 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici, † 26. april 1899, Ljubljana

Kette Dragotin1Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina

"Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo," piše France Koblar. "Že z domačo vzgojo je dobil precejšen del omike. Njegova velika čustvenost je bila dediščina po zgodaj umrli materi, z leti je prevladovala očetova zunanjost, živahnost in življenjska širina." Njegov oče Filip, po rodu Vrhničan, je bil učitelj in organist; ko je služboval na Premu, se je poročil z Ano Valenčičevo iz Ilirske Bistrice in 19. januarja 1876 se jima je rodil sin Dragotin (Karel). Kot štiriletnemu dečku mu je leta 1880 umrla mati za jetiko. Oče se je še isto leto vnovič oženil s Frančiško Fatur, ki je za Dragotina lepo skrbela. Družina se je večkrat selila.V Zagorju na Pivki je Dragotin preživel otroštvo in pod očetovim vodstvom končal osnovno šolo. Oče je bil središče društvenega življenja v Zagorju in okolici in sin ga je kasneje skušal posnemati.

Kette Dragotin2Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.

"Bodimo delavni, ker delo je življenje"

"Kette Dragotin3Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega," je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. "Bodimo delavni, ker delo je življenje... Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo." Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: "Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ." Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.

"Velikega pomena za nas je narodna poezija"

Kette Dragotin4Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. "Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja... Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu" (Joža Mahnič). Zapisal je: "Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav." Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, "katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja" (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1, str. 38.

Zajemi vsak dan

Človek ne postane svetnik s tem, da se prepričuje, da je boljši od grešnikov, ampak ko spozna, da je eden izmed njih in da so vsi skupaj potrebni Božjega usmiljenja.

(Thomas Merton)
Četrtek, 17. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh