Tine Debeljak

* 27. april 1903, Škofja Loka, † 20. januar, 1989, Buenos Aires

"Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri - kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in - pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src..." Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije - druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi "rdečih" je moral zaradi "napačne barve" zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.

Od doma in po svetu - s Škofjo Loko v srcu

V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. "Pa ste bili v Škofji Loki?" Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: "No, potem niste bili v Sloveniji." Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil "izbrisan") v Škofji Loki, pričeval: "Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.

Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni." Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.

Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik...

Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. "O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti" (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je "spregovoril" predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo - ep "Velika črna maša za pobite Slovence"; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.

Tudi s prozo se je Tine Debeljak ukvarjal že v dijaških letih. Dijaška revija Zora mu je kot petošolcu objavila njegov zapis Poetična proza o Koroški, Prozne sestavke je pisal tudi kasneje v Argentini. Veliko kulturno nalogo je opravil kot prevajalec. Znal je vse slovanske jezike in iz njih prevajal. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri reviji Dom in svet, ki ga je sprejel leta 1938, ko je pretila nevarnost, da jo Katoliško tiskovno društvo, njen lastnik, ukine zaradi Kocbekovega članka o Španiji. Zaradi svoje spravljive narave je imel moč osvajati ljudi in tako je v DS obdržal večino starih sodelavcev in odkril nove (Balantiča, Hribovška). Revijo je urejal pod italijansko in nemško okupacijo do konca izhajanja leta 1944.

Patriarh slovenske emigracijske književnosti

S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka "odlikoval" pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas "strupen" in "smrtno nevaren" tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. "Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh" (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 1, str. 76.