Vilko Novak

* 28. april 1909, Beltinci; † 8. oktober 2003, Ljubljana

Novak Vilko1Mladost v varstvu Bogu posvečenih sorodnikov

Zadnja leta svojega dolgega življenja - izteklo se je v 95. letu - je Vilko Novak preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami), kamor so ga sprejeli na priporočilo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. Tja je nekako spadal zaradi svojih ožjih sorodnikov: strica Ivana Baša, bogojanskega župnika in graditelja tamkajšnje cerkve - Plečnikovega bisera, drugega strica Jožefa Baša, ki je umrl kot bogoslovec, ter dveh tet redovnic. Duhovniki so sicer tudi vse življenje bili njegovi prijatelji. Rojen je bil 28. aprila 1909 v Beltincih; od šestega do dvaindvajsetega leta je živel pri stricu Ivanu Baši v bogojanskem župnišču. Tam je spoznaval prekmurske duhovnike in veliko delo njihovih prednikov za ohranitev jezika in narodnosti od Mikloša Kuzmiča ter bogojanskega rojaka Jožefa Kosiča do Ivanocyja in njegovih učencev. Njegov oče je bil vzgojen v katoliškem okolju, čeprav je bil sin trdega goričkega evangeličana, a poročen s katoličanko. Novakov dedek po materi je bil sodelavec beltinskega župnika Marka Žižka, velikega narodnjaka. Od leta 1891 je bil poverjenik Mohorjeve družbe, ki je leta 1896 imela v župniji že 115 udov! V hiši svojega strica je mladi Vilko imel branja na pretek. "Odkril sem prekmurski Kalendar Srca Jezušovega od 1904 dalje in mesečnik Marijin list, ki ga je namesto obolelega J. Klekla st. štiri leta urejeval Ivan Baša. Prebiral se tednik Novine - in tako ob knjižnem jeziku in slovenski kulturi spoznaval tudi prizadevanje prekmurskih duhovnikov, da bi ohranili ljudstvu njegov jezik, ga poučevali in zabavali. Tako je bila nezavedno že zgodaj določena moja prihodnost, moja ljubezen in moja strokovna usmerjenost."

Doktor slavistike, potem pa še doktor etnologije

Novak Vilko2Po prvi svetovni vojni je bilo Prekmurje po tisočletnem madžarskem gospostvu priključeno Sloveniji. Oktobra 1919 so odprli v Soboti slovensko gimnazijo in s tem je bila Prekmurju dana možnost, prvič v zgodovini, priti do lastnih izobražencev, šolanih v slovenskem jeziku. v slovenski kulturi. Vilko je na tamkajšnjo gimnazijo odšel jeseni 1920 in začel se mu je odpirati slovenski svet znanja. Z očmi in ušesi je poslušal profesorja Franca Sušnika, ki ga je učil slovenščine. V Soboti je Vilko končal pet razredov gimnazije, preostale tri razrede pa v Ljubljani. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko, kjer je leta 1933 diplomiral in se usposobil za gimnazijskega profesorja. To službo je opravljal petnajst let in sicer v Mariboru, Soboti, Kranju, spet v Soboti, med vojno v vojvodinski Senti, ponovno v Soboti in Kranju ter končno v Ljubljani. Vmes je na univerzi v Budimpešti leta 1944 obranil doktorsko tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije, leta 1947 pa je na univerzi v Ljubljani dosegel doktorat iz etnologije s tezo Ljudska prehrana v Prekmurju. Leta 1955 je bil Vilko Novak izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 za izrednega profesorja, leta 1972 pa za rednega profesorja. Leta 1975 je bil upokojen, vendar je nekaj let še predaval. Dolga leta je bil edini redni učitelj na oddelku in vsi tedanji diplomiranci med slovenskimi etnologi so se strokovno oblikovali pod njegovim vodstvom. Po njegovi sodbi je bila etnologija od nekdaj ena najbolj humanističnih znanosti, saj razglaša enakost vseh ljudstev, ki imajo vsa svojo kulturo in niso "divjaki, primitivni".

Bil je glasnik svoje ljubljene slovenske krajine

Novak Vilko3"Moje življenje in delo določata rodna pokrajina in moj rod," je dejal v pogovoru za Družino ob svoji osemdesetletnici. Svet onkraj Mure, ki mu danes pravimo Prekmurje, je nekdaj nosil lepo ime Slovenska krajina in njej je posvetil večino svojih del. "Med štirinajstimi Novakovimi samostojnimi publikacijami se jih kar devet nanaša na prekmursko oziroma porabsko problematiko," je zapisal etnolog Slavko Kremenšek. "Znanje madžarskega jezika, ki je bolj redko med slovenskimi izobraženci, mu je omogočalo celovit vpogled v literaturo in vire, ki se nanašajo na njegovo rodno Prekmurje in na Slovensko Porabje." Bil je izredno plodovit pisatelj. Jože Zadravec v spominskem zapisu v prekmurskem koledarju Stopinje (Novak je bil njegov zvest sodelavec) našteva: njegove bibliografske enote vsebujejo pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva (Izbor prekmurske književnosti, 1936; Izbor prekmurskega slovstva, 1976), ljudsko izročilo (Štefan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, 1988), preglede kulture in omike, vrednotenje za Prekmurje in Porabje najpomembnejših osebnosti iz preteklosti, slovar stare knjižne prekmurščine, vrelce duhovnosti (Slovenske ljudske molitve, 1983), najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice (Martjanska pesmarica, 1997), orise verskih in narodnostnih tokov ob prelomu stoletja, obsežne preglede etnološkega gradiva. "Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo, približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji" (J. Zadravec).

Novak Vilko4Leta 2000 je izbral "nekaj pesmi vsega življenja" in jih v samozaložbi izdal v knjigi s pomenljivim naslovom Zbogom, življenje. To življenje, ki je štelo nad štiriindevetdeset rodovitnih let, se je izteklo 8. oktobra 2003.

(obletnica meseca 05_2009)

Zajemi vsak dan

Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 22. September 2021
Na vrh