Valentin Stanič

* 12. februar 1774, Bodrež; † 29. april 1847, Gorica

Kaplan, vikar, kanonik in šolski nadzornik

Zibelka mu je tekla pri Cerovškovih, trdni kmečki hiši v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, kjer se je rodil 12. februarja 1774. Starši so poskrbeli za njegovo šolanje (šolal se je tudi sin Tomaž, štiri hčerke pa ne). Po zasebnem pouku v Kanalu je nadarjeni Valentin šel najprej v Trbiž, nato v Celovec in nazadnje v Salzburg, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje (zraven je obiskoval še predavanja iz matematike, naravoslovja, astronomije in filozofije). V duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802; po novi maši je bil nekaj časa kaplan na Nonnbergu (Salzburg). Jeseni jo je peš mahnil proti domu in v šestih dneh prišel v Kanal. Goriški nadškof Inzaghi ga je novembra 1802 poslal na Banjšice nad Kanalom za kaplana. Ni se omejil na duhovniško delo: bil je tudi učitelj, umni kmetovalec, delavec in rokodelec - vse! Tudi kot vikar v Ročinju, kjer je bil od aprila 1809 do julija 1819, je ostal tak. "Med ljudmi je hodil, kot Kristus, njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da bi mogel potem njihove duše za božjo čast vnemati" (Marijan Brecelj). Leta 1819 ga je novi škof Walland imenoval za stolnega kanonika in šolskega nadzornika za goriško škofijo. Stanič je bil eden najbolj delavnih in sposobnih škofovih sodelavcev. Bil je vseskozi zdrav. V 73. letu se je pri delu na vrtu gluhonemih pretegnil, ko je hotel prevaliti veliko skalo. Hude bolečine v križu so ga vrgle v posteljo in 29. aprila 1847 je ta neutrudni garač odšel k večnemu počitku.

Prijatelj narave in prvi slovenski alpinist

Za gore se je Valentin Stanič vnel kot študent v Salzburgu. Na nižje hribe je postavni mladenič zahajal na svojih sprehodih, na višje pa se je povzpel skupaj z drugimi. Leta 1800 je bil član odprave, ki je štela 62 mož, in ob štirih domačih vodnikih je bil Stanič edini, ki je stopil na vrh Grossglocknerja. "Prezirajoč nevarnost," je zapisal, "sem na vrhu opravil naročene meritve." Kmalu se je na to 3797 m visoko goro odpravil še drugič. Upravičeno mu gre naslov "prvi slovenski alpinist", saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Popisal je (v nemščini) svojo turo na Triglav leta 1808 in na vrsto drugih vrhov v Julijskih in Karnijskih Alpah. Bil je velik prijatelj narave in zelo rad je obdeloval zemljo. Ko je spomladi 1847, po letu strašne lakote, našel prvi klas, ga je prinesel v cerkev, ogovoril zbrane s primernim nagovorom, potem klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. Nobeno oko ni ostalo suho.

Na Banjšicah in v Ročinju je vodil vzorno kmetijstvo; ljudi je poučeval pri poljskih delih, v Ročinju je ustanovil znamenito drevesnico in v kanalskem okraju je sadjarstvo dvignil na visoko stopnjo. Leta 1846 je v Gorici ustanovil društvo zoper mučenje živali, prvo take vrste v Avstriji. Nad Solkanom pod Sveto Goro je dal napraviti korito, da so lahko vozniki svojo upehano živino napajali.

Pesnik in knjigarnar, učitelj in vzgojitelj

Tudi svoje pesniško ustvarjanje je Stanič "podaril" ljudem. Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi. Pogosto je zbiral mladino pa tudi odrasle in jih učil petja ter je z njimi pel. Nekaj pesmi je natisnil sam v majhni tiskarni, ki si jo je napravil na Banjšicah in v Ročinju. Leta 1822 je izdal zbirko Pesmi sa kmete ino mlade ljudi, ki je bila prva v Gorici natisnjena slovenska knjiga. Knjiga obsega 24 pesmi: o kmečkem delu, o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina... V duhu razsvetljenstva so bile knjige za Staniča najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem. Oral je ledino tudi na področju šolstva. Na Banjšicah in v Ročinju je tudi na prostem učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Lotil se je tudi cepljenja otrok proti črnim kozam: ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom.

V Ročinju je leta 1819 sezidal šolsko stavbo in ob njej hišo za učitelja. Tudi v Gorici je kot šolski nadzornik zelo skrbel za šole, pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih krajih. Leta 1840 je v Gorici ustanovil zavod za gluhoneme otroke in je zanje s posebno ljubeznijo skrbel kot dober oče vse do smrti - prav dobesedno.

(obletnica meseca 04_1997)