Maks Fabiani

* 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica

Dvanajsti od štirinajstih otrok

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je 'odslužil cesarja' kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, "vir vsega mojega znanja in kulture". Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894-1917). Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS).

Po njegovih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri 'vstajenju iz ruševin'. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935-1945 župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost. Naj omenim tri 'njegove' cerkve: župnijsko cerkev v Šempetru pri Gorici, župnijsko cerkev in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini ter cerkev Srca Jezusovega v Gorici.

Maks Fabiani in Jože Plečnik

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865-1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872-1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku.« Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe. Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil 'pesniško' ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano.

Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po 'veliko diplomo za življenjsko' delo je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962.

(obletnica meseca 08_2012)