Ljubka Šorli

* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica.

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o pesnici in učiteljici, kulturni delavki in trpinki, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

"Učiteljski poklic sem prinesla s sabo na svet"

Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu kot drugi otrok v obrtniški družini, za bratcem, ki je že po nekaj tednih umrl, za njo pa sta prišli še sestrici Vida in Marica. Oče Luka je bil sin strojarja, a ga ta poklic ni veselil; trgovino z usnjem je nekaj časa vodila mati Alojzija Mlakar iz Bače pod Podbrdom, ki je preživljala družino. Ob začetku soške fronte v prvi svetovni vojni so se deklice zatekle k sorodnikom na Jesenice, kjer je Ljubka začela hoditi v šolo, po vojni pa je šolo nadaljevala v Tolminu, kjer so se naselili v rodni hiši, ki je bila med vojno skoraj nepoškodovana. Breme za preživljanje družine je bilo na ramenih matere, ki je v njihovi novi hiši odprla trgovinico z mešanim blagom. Ljubka je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko, srednjo šolo. Po končani srednji šoli je stala na razpotju. "Vleklo me je na učiteljišče, ker sem si želela postati učiteljica.

Učiteljski poklic sem tako rekoč prinesla s sabo na svet, saj sem že kot deklica najraje igrala šolo." Ko je videla, kako se mati muči v trgovini in kako bi potrebovala pomoč, predvsem pri knjigovodstvu, se je odločila za trgovsko šolo. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, ki ji je v naslednjem obdobju življenja zelo koristila. Svoje sanje o učiteljskem poklicu je mogla uresničiti šele po drugi svetovni vojni, ko je bila ob pomanjkanju učiteljev leta 1946 sprejeta kot učiteljica na osnovno šolo v Tolminu. Opravila je tudi učiteljsko maturo. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.

"Stopila v novi stan sva kot v svetišče"

Ljubka Šorli se je z Lojzetom Bratužem srečala leta 1930, ko je bil imenovan za nadškofijskega nadzornika cerkvenih zborov. Pobliže sta se spoznala leta 1931. "Ko je umrla moja sestra Vera, je skupno z drugimi goriškimi znanci prišel na pogreb tudi on. Nekaj mesecev potem je Veri posvetil prvo skladbo na moje besedilo... Tako naju je skupno delo zbližalo in začela sva si dopisovati. Imela sva pač veliko skupnega, o čemer sva se rada pomenila v pismih." Na začetku leta 1932 so Lojzeta Bratuža fašistični oblastniki zaprli, z Ljubko sta ostala povezana v pismih."Takrat sva spoznala, da sva drug drugemu namenjena. Iz prijateljstva se je rodila ljubezen, botrovala sta ji trpljenje in strah." Jeseni 1933 sta se poročila v tolminski župnijski cerkvi Vnebovzete.

V sonetnem vencu Ti in jaz in tri leta najinega življenja (1955) je zapisala: "Stopila v novi stan sva kot v svetišče, / ki mir je v njem doma in blagoglasje". Po poroki sta se nastanila na Svetogorski cesti v Gorici. Ko se je 19. junija 1934 rodila hčerka Lojzka, se jima je zdelo, da je njuno življenje komaj z rojstvom otroka zadobilo pravi smisel. Njuno veselje je bilo nepopisno, ko se je 27. novembra 1936 Lojzki pridružil bratec Andrej. Njuna družinska sreča je trajala le nekaj več kot tri leta. Fašisti so bili stalno za petami Lojzetu, ki se je pogumno posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. V nedeljo, 27. decembra 1937, po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Strup je začel delovati še isti dan, muke pa so trajale do 16. februarja 1937. "Naslednji dan bi dopolnil 35 let. Pokopali so ga 19. februarja, na moj rojstni dan. Imela sem 27 let." Fašisti niso prizanesli niti mladi vdovi. Leta 1943 je prestala strašno kalvarijo.

"Pesem moja eno išče, / pot v človekovo svetišče, / ki mu pravimo srce"

Tako je Ljubka Šorli označila svojo poezijo in s tem je povedala, da je njena čustvena lirika namenjena bralcem, ki znajo "gledati s srcem". Ko prebiramo njene pesmi, bomo pritrdili tistim, ki pravijo, da je Šorljiva ena najglobljih slovenskih pesnic. Njen pesniški jezik je melodičen in to potrjuje dejstvo, da je okoli 150 njenih pesmi uglasbenih (precej jih je uglasbil njen mož Lojze Bratuž). Veliko je nabožnih (božičnih, Marijinih, evharističnih), ki so izšle v pesmaricah, katere je urejal skladatelj Vinko Vodopivec, njihov družinski prijatelj.

Ljubka je v radijskem pogovoru povedala, da je kot majhna deklica, ki se je komaj naučila brati, dobila v roke Gregorčičeve Poezije, ki so jo tako očarale, da jih je brala v postelji. Ljubezen do slovenskega jezika in slovenske književnosti je v njej zbudil Ivan Matelič, učitelj slovenščine na srednji šoli v Tolminu. Vedno so ji delale družbo knjige. "Ena izmed teh je bila Župančičeva zbirka Mlada pota. Bolj ko sem jo prebirala, bolj me je prevzemala lepota Župančičeve poezije ... Župančiča sem občudovala, nisem ga pa skušala posnemati. Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova." Svoje prve pesmi je Ljubka objavila leta 1927 v ilegalnem ciklostilnem lističu Soča, prva njena natisnjena pesem pa je izšla v mohorjevi reviji Mladika leta 1929. Njene pesmi so izšle v petih knjigah: Venec spominčic možu na grob, sonetni venec z akrostihom (1957), Izbrane pesmi (1973), Veseli ringaraja - pesmi za otroke (1983), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji - pesmi rodnemu Tolminu (1985), Pod obokom čarobnim - izbor pesmi (1987). Njeno plemenito srce je prenehalo bíti 30. aprila 1993.

(obletnica meseca 02_2010)