Anton Sovre

* 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana

Anton Sovre je bil vse svoje bogato in delovno življenje, ki se je izteklo na današnji dan - v službi antike. Že kot dijak se je zaljubil v grščino in latinščino, še večjo ljubezen pa je gojil do svojega materinega jezika. Sklenil je rojakom približati bogastvo antične književnosti: "njeno filozofijo od predsokratokov preko Platona in Lukrecija in Marka Avrela do cerkvenega očeta Avguština; njeno zgodovinopisje od zgodb starodavnega Herodota do Plutarhovih življenjepisov in v odličnih prevodih njeno čudovito leposlovje od Homerjevih epov Iliada in Odiseja preko velikih treh grških dramatikov Aishila, Sofokla in Euripida, preko globokih in pretresljivih platonskih dialogov do grške lirike" (Jože Dolenc). Za življenjsko vodilo si je izbral gesli: "Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam."

Mož, ki nam je približal bogastvo antike, se je 'spustil v slovensko kulturo z vrtoglavih obsavskih drč' (Alojz Rebula): rodil se je 4. decembra 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu v družini železniškega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in v Krškem, gimnazijo pa v Celju in Ljubljani, kjer se je ogrel za antično poezijo. Po maturi (1906) je šel za eno leto k vojakom, potem pa je študiral klasično filologijo (jezikoslovje) na Dunaju in v Gradcu. Leta 1912 je (kot suplent) poučeval na gimnaziji v Ljubljani in zatem v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil ves čas v vojaški suknji. Najprej je bil na fronti v Karpatih, kjer je bil ranjen v glavo, potem pa je bil premeščen v Črno goro. Po vojni je bil sedem let suplent in profesor klasičnih jezikov na Ptuju (profesorski izpit je opravil leta 1925 na ljubljanski univerzi), zatem je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1932 je bil zaradi 'slovenoborstva' kazensko prestavljen v Pančevo in Sremske Karlovce. Potem je spet učil v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Malo pred izbruhom vojne je dobil študijski dopust, da bi šel v Italijo zbirat gradivo za rimsko zgodovino, kakor je nekaj let prej v Grčiji zbiral gradivo za svojo veliko monografijo Stari Grki, ki je izšla pri celjski Mohorjevi (1939). Šele po drugi svetovni vojni je dobil službo, ki mu je bila 'pisana na kožo': leta 1946 je postal profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi, ki jo je z mladostnim ognjem opravljal vse do upokojitve (1956). Vzgojil je nekaj rodov klasičnih filologov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo (vendar ga niso mogli, ker se je krojačem socialističnega izobraževanja klasika zdela nepomembna!). Kajetan Gantar, eden izmed najbolj nadarjenih učencev in zdaj njegov naslednik na ljubljanski univerzi, je o njem zapisal: "Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež." Drugi njegov učenec, pisatelj Alojz Rebula, je o Sovretovem urniku zapisal: "Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset."

V teh letih so nastajali njegovi številni prevodi grških klasikov. Začel je z odlomkom iz Sofoklovega Kralja Oidipa leta 1921. V knjižni izdaji je objavil nad 30 prevodov iz antične književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v raznih revijah, zbornikih in koledarjih. Veliko je sodeloval tudi z Mohorjevo družbo, ki je leta 1932 izdala Izpovedi Avrelija Avguština, njegov 'verjetno najžlahtnejši in najzahtevnejši prevod' (K. Gantar), v monumentalni Plečnikovi opremi. Po sodbi poznavalcev je bilo prevajanje Izpovedi svetniškega hiponskega škofa v Sovretovem prevajalskem delu nekakšen prelom. "Znal je najti Avguštinovemu jeziku in obliki ustrezno slovensko besedo in oblikovno dovršenost' (J. Dolenc). Ne moremo mimo Sovretovega prevoda Homerja: celotne Iliade in Odiseje. Omeniti velja še njegovo mladinsko priredbo Odiseje v prozi (1951). Prevajal je tudi iz slovenščine v latinščino (npr. Aškerčevega Brodnika in nekatere Prešernove pesmi), pa iz živih jezikov (angleščine, nemščine). Objavil je tudi nekaj znanstvenih razprav z jezikoslovnega področja. Precej svojih sil je posvetil pedagoškemu delu: pouku latinščine in grščine. Živo se je zanimal tudi za lepoto slovenskega jezika: sodeloval je pri izdajah Slovenskih beril in slovnice za srednje šole. Bil je član komisije SAZU, ki je pripravljala (še vedno veljavni) Slovenski pravopis 1962. Slovenska beseda mu je bila 'kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh'.

(obletnica meseca 05_1993)