France Veber

* 20. september 1890, Gornja Radgona, † 3. maj 1975, Ljubljana

"Pri molitvi mi ne gre za prošnjo (molim za kaj), temveč za oboževanje (molim Tebe!). Vsekakor je molitev bistveno bližja ljubezni, češčenje pa spoštovanju," je iz osebnega izkustva povedal dr. France Veber, profesor filozofije na mladi slovenski univerzi, v svojih modroslovnih predavanjih na ljubljanskem radiu leta 1929. Ta veliki mislec, po sodbi dr. Janeza Janžekoviča edini "slovenski" (t. j. izvirni) filozof, je odrinjen in pozabljen umrl pred dvajsetimi leti.

Od zibelke v Radgoni do groba na Žalah

"Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih, transcendentnih dejavnikov. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med take spada že od pradavnih časov tudi resnica, da je Bog," je ob znameniti Vebrovi Knjigi o Bogu (1934) zapisal Janez Janžekovič. "Glede tega pri Vebru ni bilo bistvene spremembe od leta 1923. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko rušil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega." Njegovo "pojmovanje" Boga se je prelilo v gledanje 3. maja 1975, ko se je v Ljubljani končalo njegovo dolgo in naporno zemeljsko romanje.

Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko prijateljev in njegovih nekdanjih študentov. Pogrebne svečanosti je vodil p. dr. Roman Tominec, ki je ob odprtem grobu na kratko orisal Vebrovo življenjsko pot. Rodil se je 20. septembra 1890 v Gornji Radgoni, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in po maturi 1910 je vstopil v bogoslovje, toda že po treh semestrih je odšel v Gradec študirat filozofijo. Gmotno so ga podpirali razni dobrotniki, dokler ni dobil štipendije štajerske deželne vlade. Doktoriral je z najvišjimi ocenami pri profesorju Aleksiju Meinongu, začetniku predmetne teorije. Po diplomi je postal njegov asistent in profesor Meinong ga je zelo cenil.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, so iskali predavatelja za filozofijo in obrnili so se na Vebra. Rad bi ostal pri Meinongu, ki ga je določil za svojega naslednika, vendar pa je čutil, da mora k svojemu narodu. Meinong je to dobro razumel: v znamenje izredne naklonjenosti mu je zapustil svojo dragoceno zasebno knjižnico, ki jo je Veber nato podaril ljubljanskemu filozofskemu seminarju. Za univerzitetnega učitelja se je Veber habilitiral (usposobil) v Zagrebu, leta 1923 je postal izredni, leta 1929 pa redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1945, ko so ga prisilno upokojili, ker se njegovi nazori niso skladali z miselnostjo nove oblasti. Ko javno ni mogel delovati, je bil nad dvajset let korektor verskega lista Družina, nato pa še revije Cerkev v sedanjem svetu.

Kot človek je bil France Veber skromen, nezahteven in dober, pravi filozof, ki ne gleda na zunanjost, temveč je ves zamaknjen v duhovne probleme. V družinskem življenju ni bil srečen: skoraj istočasno sta mu umrli žena in hčerka. Druga hčerka in sin sta odrasla. Srečen pa je bil z drugo ženo, ki je v starosti lepo skrbela zanj, mu stregla in ga vodila na sprehode. Po težki bolezni je 3. maja 1975 v Ljubljani tiho zaspal v Gospodu.

"Vsaka Vebrova knjiga je nov 'uvod v filozofijo'"

Profesor France Veber je bil tudi plodovit pisatelj. Njegov učenec dr. Ludvik Bartelj, župnik na Dolah pri Litiji, je sestavil natančen seznam njegovih del: obsega 17 filozofskih knjig ter 73 razprav in člankov. Najpomembnejše njegove knjige so: Uvod v filozofijo (1921), Sistem filozofije (1921), Etika (1923), Problemi sodobne filozofije (1923), Estetika (1925), Filozofija (1930), Knjiga o Bogu (1934), Nacionalizem in krščanstvo - kulturna pisma Slovencem (1938), Vprašanje stvarnosti (1939). "Skoraj vse dosedanje njegove knjige," je zapisal J. Janžekovič leta 1934, "so pravzaprav vedno novi uvodi, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije... Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsakokrat znova predstaviti vso..."

Veber je bil skupaj s svojim graškim profesorjem A. Meinongom pristaš predmetne teorije - filozofske smeri, ki razvija teorijo človekove zavesti in poudarja njeno predmetnost. Predmetna teorija osnovno loči štiri vrste predmetov, prirejenih četverim doživljajem: osnove, dejstva, vrednote in najstva (prirejene stremljenju - na najstva je Meinonga opozoril F. Veber). Filozofske knjige so bolj zahtevna hrana, za katero je treba imeti ustrezna "prebavila": to velja v polni meri tudi za Vebrova dela. Rudolf Trofenik, slovenski založnik v Munchnu, je ob Vebrovi osemdesetletnici (1970) izdal zbornik Vom Gegenstand zum Sein (Od predmeta k biti), ki ga je uredil Anton Trstenjak. Vebrova izvirna filozofija je v svetu ostala skoraj neopažena - tudi spričo večje slave sorodne smeri (fenomenologije) Edmunda Husserla. V zadnjem času jo je na graški univerzi znova oživil Wolfgang Gombocz. Vebrova misel spet postaja predmet filozofskih simpozijev. Pri nas je Veber premalo znan in upoštevan. Celo spominski zapisi o njem so zelo redki.

Enega najdaljših je ob stoletnici Vebrovega rojstva za Mohorjev koledar 1990 napisal dr. Janez Juhant. V njem navaja Janžekovičevo mnenje, da je bil Veber edini "slovenski" filozof. Drugi naši modroslovci so zastopali bodisi filozofsko dediščino Tomaža Akvinskega, bodisi marksistično misel. Veber pa je gojil nazorsko nevezano filozofijo. "Takšno modroslovje je pomemben opornik novoveškega samostojnega človeka kot subjekta, ki lahko edinole iz sebe postavi svoj 'življenjski svet'... Ta svet je odprt tudi za Boga, kot je pokazal Veber s svojo Knjigo o Bogu."

(obletnica meseca 05_1995)