Jakob Soklič

* 7. maj 1893, Bled 21. december 1972, Slovenj Gradec

Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem

Jakob Soklič je bil Gorenjec, ki je deloval na Primorskem in Štajerskem, na Gorenjskem pa ne. Rodil se je 7. maja 1893 na Bledu. Po osnovni šoli v domačem kraju si je od leta 1905 do 1914 nabiral znanje na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, da postane duhovnik tržaško-koprske škofije, ki jo je tedaj vodil škof Andrej Karlin. Ob obisku v Šentvidu je dijakom, pripravnikom za duhovniški poklic, dejal, da njegova škofija potrebuje slovenske duhovnike. Jakob Soklič se je njegovemu povabilu odzval. Po študiju bogoslovja v Gorici in Ljubljani ga je škof Karlin 10. junija 1917 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Po novi maši na Bledu je končal bogoslovne študije v Stični, kjer se je zbralo begunsko goriško semenišče pod vodstvom nadškofa Sedeja. Prvih enajst let svojega srečnega duhovništva je preživel na Primorskem: skoraj štiri leta je bil kaplan v Hrušici v Brkinih, zatem dve leti in pol kaplan in katehet v Škednju pri Trstu ("pri verouku sem imel 900 otrok"), nazadnje je bil tri leta in pol župnijski upravitelj v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. 20. marca 1928 je zgodaj zjutraj zadnjikrat maševal pri zaprtih vratih, "a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih," je zapisal v knjižici "Istra kliče, ki je izšla v letu njegovega izgona. Enajst let v Slovenski Istri in v Trstu je bil čas Sokličeve mladostne ljubezni. Teh krajev in ljudi se je vedno z veliko ljubeznijo spominjal.

Sposoben dušni pastir in odličen katehet

Izgnanec Soklič se je zatekel k "svojemu" škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je - razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno - ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: "Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti." Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete... Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. "Kadar sem ga videl med otroki," pričuje prof. Albin Žižek, "sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev." Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: "Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera."

Sokličev muzej - del njegove duhovnosti

Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser - špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v "shrambo" starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.

(obletnica meseca 05_2003)