Janko Ravnik

* 7. maj 1891, Bohinjska Bistrica, † 20. september 1982, Ljubljana

Ravnik Janko1"Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan"

Zibelka mu je tekla v čarobnem bohinjskem kotu, obdanem z gorami, ki se od jutra do mraka ogledujejo v mirni gladini jezera. Luč sveta je zagledal 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici v kmečko obrtniški družini; oče je bil sedlar, od tod hišno ime Pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel s svojo glasbeno potjo, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: "Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo." Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. "Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga opravil v štirih letih" (1915). Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi do 'zadnjega akorda' svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Kot skladatelj je ustvarjal malo, a izbrano

Ravnik Janko3Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. "Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami" (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: "Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza ...Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv... V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih ... Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi." Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Planinski fotograf in režiser prvega slovenskega filma

Ravnik Janko5"Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju," je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. "To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc." Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je "neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata". Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so 'deželanom' skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.

(obletnica meseca 05_2011)

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh