Ahacij Stržinar

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. -

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

"Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči," piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot "zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah". Božja pot se je "prijela". Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil "svoji" božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. "To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha" (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, "de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili". V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, "vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov". Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, "ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati," ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: "K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite."

(obletnica meseca 05_2006)