Anton Korošec

* 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici; † 14. december 1940, Beograd.

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim."

To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

Bolj kot za šolske predmete se je zanimal za druge reči

Anton Korošec je bil sin Prlekije, pokrajine v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric in Ptujsko polje, njena "prestolnica" je Ljutomer. Iz te pokrajine so izšli pomembni možje, ki so zaznamovali slovensko zgodovino: Fran Miklošič, Božidar Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Janez Janžekovič. Zibala ga je kmečka mati. Rodil se je 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Na svoj kmečki rod je bil nadvse ponosen in očitno je na tem temeljila njegova narodna zavest. Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je nadaljeval tudi gimnazijski študij, katerega je končal na mariborski klasični gimnaziji. Že kot gimnazijec se je začel zanimati za politična dogajanja, zato njegove šolske ocene sploh ne ustrezajo njegovi nadarjenosti, ki se je pokazala v njegovem življenju. Po maturi se je jeseni 1892 odločil za duhovniški poklic. Od vsega začetka se je Korošec zanimal ne le za bogoslovni študij, temveč tudi za socialna vprašanja, ukvarjal se je tudi s pisanjem o tem. Po tretjem letu bogoslovnega študija je Anton Korošec prejel mašniško posvečenje in 25. julija 1895 je imel novo mašo v domači fari.

Jeseni se je vrnil v Maribor, da je dokončal četrti letnik bogoslovnega študija. Potem je bil nekaj mesecev kaplan na Sladki gori, zatem v Marenbergu (Radljah ob Dravi), od tam pa je šel za študijskega prefekta v mariborsko semenišče. Junija 1902 si je zaradi časnikarske dejavnosti vzel neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo ta dopust "dosmrten" v njegovem glavnem poklicu - dušnopastirskem delu. Od tega dne se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.

Vodilni slovenski politik pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji

Politiki, kateri se je posvetil sredi leta 1902, je Anton Korošec služil sprva kot časnikar in urednik, pozneje kot narodni poslanec v deželnem in državnem zboru, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa kot večkratni minister in nekaj mesecev (1928) celo kot ministrski predsednik v Beogradu. Za njegovo duhovno rast in politično zorenje je bilo odločilnega pomena srečanje z Janezom Evangelistom Krekom okoli leta 1895. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, čeprav sta se po značaju bistveno razlikovala. Pozneje je zavladalo med njima prisrčno prijateljstvo, ko sta se kot državna poslanca skupno borila v dunajski politični areni. Med prvo svetovno vojno sta s Krekom tesno sodelovala pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke (SLS). Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. To je pri nas vzbudilo živahno deklaracijsko gibanje v podporo slovenskim politikom. Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je usmerjal slovensko državniško politiko predvsem Korošec. 16. avgusta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik, kasneje pa je vodil razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister. Tudi po njegovi zaslugi je Ljubljana dobila univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti.

Tudi kot politik je ostal dober duhovnik

Pri svojem političnem delovanju je svoja temeljna načela - ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere - dosledno zastopal tako na Dunaju kot v Beogradu. Od tam je 14. decembra 1940 prišla žalostna vest, da so 68-letnega Antona Korošca, predsednika senata in prosvetnega ministra, našli mrtvega. V Ljubljani so se od zaslužnega moža poslovili s pogrebno mašo v stolnici in z veličastnim sprevodom na pokopališče Navje. Škof Rožman je v svojem nagovoru pri maši poudaril, kako je Korošec ostal tudi kot politik vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.

To potrjuje tudi pričevanje Jožka Krošlja (v Slovenčevem koledarju 1944), ki je bil zadnjih dvanajst let kot osebni tajnik vsak dan tesno povezan z Antonom Korošcem. Tam naslika človeško podobo tega velikega moža, predstavi pa ga tudi kot duhovnika. Med drugim piše: "Doktor Korošec je bil resnično zelo pobožen človek ... Bilo ga je treba opazovati samo pri maševanju. K oltarju je pristopil vedno zbran in pobožen, vse molitve je opravljal s tako otroško prisrčnostjo in zbranostjo, da je dostikrat pozabil na petje ... Molitev mu je bila res pogovor z Bogom. Z njo je pričel sleherno delo. V stanovanju je imel precej lepih umetniških slik, Bog je med njimi zavzemal vedno častno mesto. V svoji spalnici je imel nad posteljo obešen samo križ, nad zglavjem pa lepo Marijino sliko, gobelin, ki ga je dobil v darilo za god od prijateljske družine. In rožni venec ga je spremljal na vseh potih. Na potovanjih, na vsakdanji poti v ministrstva ali pa na poti na dvor. Prav povsod. Skrbno je vedno pazil, da mu ga je strežnik gotovo spravil v žep obleke, ki jo je izbral za tisti dan."

(obletnica meseca 12_2010)