Josip Stare

* 16. oktober 1842, Ljubljana, † 13. maj 1907, Ljubljana

Pisatelj Občne zgodovine za slovensko ljudstvo se je rodil 16. oktobra 1842 v Ljubljani, na Starem trgu, kjer je imel njegov oče Jožef manufakturno zgodovino (po rodu je bil iz Strahinja pri Naklem). Poznejši zgodovinar je bil tretji otrok, doma so mu pravili Pepi, v šoli je bil Jože, ko pa je kot profesor služboval na Hrvaškem, je postal Josip. Pod tem imenom je objavljal svoje spise. Po končani ljudski šoli je prestopil na gimnazijo, toda zaradi bolezni in neurejenih razmer doma mu ni šlo. Poslali so ga na reško gimnazijo. »Oče so me poslali na Reko, da se navzamem trgovskega duha, navzel sem se pa narodnega« je povedal Josip Staré. Na Reki je bil odličnjak, posebno dobro so mu šli jeziki. Med njegovimi profesorji je bil tudi pisatelj Janez Trdina, ki je slovenske dijake ob nedeljah poučeval v slovenščini. Zgodovinar Katki} pa je dijake učil češčine in jih vnemal za Češko. Pod tem vplivom se je Staré odločil za vseučiliški študij v Pragi, kjer se je prvo leto posvetil slavistiki, potem pa zgodovini in zemljepisu.

Rad je zahajal v praško gledališče; bil je tudi dopisnik časnika Novice. V svojih 'pismih iz Prage' je poročal o raznih čeških gospodarskih in kulturnih ustanovah in prireditvah, vedno tako, da bi se Slovenci po njih zgledovali. Napisal je tudi več sestavkov za celovški list Slovenec, ki ga je izdajal Andrej Einspieler. Ko je študije dokončal, je ostal eno leto doma v Ljubljani, da si je opomogel od tifusa. Ta čas je sodeloval pri načrtih za slovensko gledališče in za slovenski dnevnik.

Profesorski kruh si je služil na Hrvaškem: začel je kot suplent na gimnaziji v Osijeku, potem ko je opravil usposobljenostni izpit za profesorja zgodovine in zemljepisa na višjih gimnazijah v slovenskem, srbohrvaškem in nemškem učnem jeziku, je bil (1870) imenovan za profesorja v Požegi. Leta 1872 je dobil profesuro v Novem mestu, a je na prigovarjanje prijateljev sprejel službo na gimnaziji v Varaždinu. V tem času je ustanovil skladno družino. Od leta 1875 pa do upokojitve leta 1904 je bil profesor in tudi ravnatelj na srednjih šolah v Zagrebu. »Bil je zelo vesten in priljubljen učitelj, ki je znal s svojo izobrazbo, z uglajenim nastopom in posebno s svojim pripovedniškim darom zbuditi zanimanje za predmet« (Janko Polec).

Te odlike so ga priporočale za pisca Občne zgodovine za slovensko ljudstvo, ki jo je odbor Mohorjeve družbe snoval že marca 1871. Za pisanje so naprosili dr. Valentina Zarnika, odvetnika v Mariboru, ki je delo sprejel in postavil svoje pogoje. Septembra istega leta je bila pogodba z Zarnikom razdrta, ker je 'pri volitvah agitiral zoper duhovnike in Cerkev«. Maja 1872 so znova razpisali natečaj za Občno zgodovino, ki 'naj bo pisana v vernem katoliškem duhu in poljudnem slogu. Treba bi bilo vmes vpletati zemljepis sploh in zlasti slovenstvo v vsakem oziru; obsegala naj bi štiri do pet zvezkov in vsak snopič naj bi bil zase obstoječ del.' Že po treh tednih se je oglasil Josip Staré, ta čas profesor v Požegi. Odboru je poslal svoj načrt, katerega je le-ta 'popolnoma odobril, ker se povsem zlaga s stavljenimi pogoji'. Staré se je takoj vrgel na delo. Prvi snopič je izšel leta 1874. Po uvodu prinaša zgodovino starih Grkov in Makedoncev, zadnji snopič (1891) pa pripoveduje zgodovino novega veka od francoske revolucije dalje. V vseh teh 18 letih ni bilo treba nikdar čakati rokopisa, niti ga ni bilo treba ne vsebinsko ne jezikovno popravljati. Kakor je bil poslan, je šel v tisk. Ljudje so komaj čakali na nov snopič. Več rodov na slovenskem podeželju je iz Staréta črpalo svoje poglede na svetovno zgodovino. Njegova velika zasluga je, da je z zanimivim pripovedovanjem pri preprostih ljudeh zbudil smisel za branje poljudnoznanstvenih del. Občna zgodovina ni Starétovo edino delo; objavil je še druge poljudnoznanstvene spise, poskusil se je tudi v pripovedništvu. Po upokojitvi se je nastanil v Ljubljani, kjer se je njegovo plodovito življenje izteklo 13. maja 1907.

(obletnica meseca 10_1992)