Ljudmila Poljanec

* 6. julij 1874, Brežice, † 26. avgust 1948, Kapelski Vrh

»Brez šale in s šalo: so in so bili ljudje, ki skoraj zamerijo Bogu, da je ustvaril žensko, to potrebno nepotrebno zlo; a da je ženska vsaj interesanten predmet, to se večinoma priznava ... Žensko srce! Mari si ne mislimo, da je v tem srcu pravi dom za ljubezen? “Ljubeče žensko srce” – ta zveza se nam zdi povsem prirodna ... Tako pojo moški pesniki o ženskah. Dolgo je trajalo, preden so si upale tudi ženske v pesmih izdajati svoje tajnosti; z njihovimi pesmimi je izginila iz slovstva enostranost, saj smo viškom vedeli, kako čuti mož pesniško napram ženi, a da se ni moglo neposredno verodostojno soditi, kako čuti ženska napram moškemu.« Tako razmišlja literarni zgodovinar Josip Tominšek v Ljubljanskem zvonu v svoji pohvalni oceni pesniške zbirke Poezije Ljudmile Poljanec, ki je izšla leta 1906. »Te pesmi se kar same bero in čutijo,« je zapisal, »zdi se mi tudi, da bi se lahko pele, ker so ‘pesmi’ v ožjem pomenu, lirika od prvih verzov do zadnjih.« To malo znano pesnico predstavljamo ob 70-letnici njene smrti.

HOTELA JE POSTATI REDOVNICA
Rodila se je 6. julija 1874 v Brežicah, kjer je bil oče učitelj. Po njegovi zgodnji smrti se je mati, vdova s petimi otroki, preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Takrat štiriletna Ljudmila je tam obiskovala ljudsko šolo in že tedaj napisala nekaj pesmic. Šolanje je nadaljevala v Radgoni, nato pa je po volji matere do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo. Silna žeja po znanju jo je vodila v Maribor, kjer je bivala v samostanu šolskih sester in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Hotela je celo postati redovnica, toda po dveh letih je odšla, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Naslednji dve leti je obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani in leta 1898 maturirala. Eno leto je bila učiteljica v Marijanišču v Ljubljani, kjer je Frančišek Lampe, vodja zavoda in urednik revije Dom in svet, postal pozoren na njen pesniški talent in objavil njene prve pesmi. V letih 1899–1920 je poučevala v ljudski šoli na Kapeli. Vmes je nekaj časa kot izredna študentka poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike na dunajski univerzi, vendar študija ni dokončala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščanske šole in še isto leto dobila službo na dekliški meščanski šoli v Mariboru. Po upokojitvi leta 1927 je bila vključena v kulturno življenje v Mariboru. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli. Domači orožniki, njeni bivši učenci, so jo rešili pred deportacijo v Nemčijo. Bila je tesno povezana s tamkajšnjimi kmeti, z njihovim delom in težavami. Vse do smrti je ohranila bistrino duha in ljubezen do ljudi. Po dolgotrajni bolezni je umrla 26. avgusta 1948 na družinskem posestvu. Vstajenja čaka na kapelski božji njivi.

“PESMI SO POSTALE KNJIGA”
Ljudmila Poljanec je bila ob Vidi Jeraj vidnejša slovenska pesnica pred prvo svetovno vojno, po mnenju uglednega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka “bolj nadarjena od Jerajeve”. Njen prvi mentor je bil Frančišek Lampe med letoma 1898 in 1902 je objavljala v ‘njegovem’ mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter družinskem listu Domači prijatelj kot Nataša. Nato je od leta 1903 pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter ji dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku. Leta 1906 so izšle njene Poezije, ki jih je Josip Tominšek toplo pozdravil: »Pesmi so zdaj postale knjiga in prej skromna Nataša stoji pred nami kot izrazita pesnica Ljudmila Poljanec.« Knjiga je razdeljena v poglavja: Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. Vsebuje otožne lirske pesmi, ki se navezujejo na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo, nekaj je tudi epskih ljubezenskih romanc. V mnogih pesmih čutimo dih impresionizma, ki je bil tisti čas prisoten v slovenskih slikarskih in literarnih krogih. Precej njenih pesmi so navdihovala njena potovanja. Mnoge (moške) kritike so bile odklonilne. »Pesmi Poljančeve so pesmi ženske,« je zapisala v Slovenski ženi Marica Govekar, »zato morda moški ne morejo prodreti v njihovo globino. Najbrž se sploh niso mudili pri njih, češ, kaj more napisati lepega – ženska! Jaz pa sem prepričana, da bo vsaka ženska občutila resnično doživetje Ljudmiline pesmi. Izvzete so seveda tiste ženske, ki so že tako moderne, da ne priznavajo več svojih pristno ženskih čustev.«

POTOVALA JE NAJRAJE SAMA
Ljudmila Poljanec je bila razgledana žena. Vse življenje je veliko brala, ne samo literarna dela, da bi v službenih letih svojim učenkam odkrivala lepote slovstva. Tudi prek časopisov je vneto spremljala dogajanje v življenju slovenskega naroda. V letih študija na dunajski univerzi se je družila z bodočim literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem in njegovim kolegom Ivanom Prijateljem ter s slikarjem Ferdom Veselom; prijateljevala je z nekaterimi slovenskimi literati, najbolj je bila povezana z Antonom Aškercem, ki je bil kot urednik Ljubljanskega zvona tudi njen pesniški mentor. Dunaj ji je ostal v lepem spominu in skoraj vsake počitnice je preživela v prestolnici nekdanjega cesarstva. Veliko je tudi potovala in sicer najraje sama. Cilji njenih potovanj so bila mesta na vzhodu in zahodu: Beograd, Sofija, Carigrad, Pariz, Praga. Rada se je udeleževala glasbenih prireditev v Salzburgu.
Po hladnem sprejemu Poezij je njena muza skoraj utihnila, peresa pa ni odložila. Leta 1923 je izdala božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so uprizorili na različnih krajih. Vseh pet slik te igre povezuje misel, da na sveti večer vsakdo, ki je pregnan, hrepeni po toplini doma. Leta 1926 so izšle njene štiri mladinske knjižice: Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali, Knjiga s podobami za mladino. Dramatizirala je Prešernov Krst pri Savici, ki je ostal v rokopisu. Njeno zadnje delo je igrica Mati v treh slikah: Mati pri zibeli, Mati in bolno dete, Mati in otroci pri igri. Uglasbil jih je skladatelj Vasilij Mirk. Med njenimi pesmimi, ki so bile uglasbljene, sta ponarodeli Ko so fantje proti vasi šli in Tam na vrtni gredi.

ČUK, Silvester. Ljudmila Poljanec (1874−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 42-43