Anton Vovk

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

"Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova ... V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve," je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: "Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana ... S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!" Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško - svetniško uresničeval.

Od matere je prejel dobroto srca, od očeta močno voljo

Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil "mož božje previdnosti". Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren - pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: "Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja." Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.

"Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste!"

Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. "Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste," mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. "Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči," je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.

Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: "Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga."

"Obisk župnij je bil zame oddih in poživitev"

Ves čas svojega škofovanja je bil Anton Vovk najbolj srečen med svojim ljudstvom. V svoji oporoki na praznik sv. Petra in Pavla leta 1963, ob štiridesetletnici mašništva, je zapisal: "Hudo mi je, ko letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad sem hodil po župnijah, rad preprosto govoril odraslim in otrokom. Vsak obisk katere koli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev." V polnih cerkvah je s svojimi nastopi osvajal, vzgajal, vzpodbujal k lepemu življenju. Njegove besede so dajale občutek gotovost in trdnosti. Preplašenim in trpečim množicam je v tistih hudih časih, ko so komunistični oblastniki iztrgani iz src vse, kar je božjega, je vlival poguma in budil upanje. Moč njegove besede ni bila samo v silnem glasu, temveč zlasti v njegovi močni veri, ki jo je oznanjal. Škof je bil v veliko oporo tudi duhovnikom, zlasti preganjanim, da so ostali zvesti svojemu poslanstvu. V oporoki je zapisal: "Gospod, blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delaj."

Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 5, str. 48.