Stanko Vraz

* 30. junij 1810, Cerovec; † 24. maj 1851, Zagreb (Hrvaška)

Vraz Stanko1Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne po­krajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni spre­jel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.

Brez poklica in vedno zaljubljen

Njegovo pravo ime je Jakob Fras in rodil se je 30. junija 1810 v Cerovcu pri Ormožu premožnemu vinogradniku kot najmlajši izmed šestero otrok. Prva dva razreda ljudske šole je končal na Sveti­njah, zatem je bil tri leta v Ljutomeru. Oče ga je poslal na gim­nazijo v Maribor, pa ni bil posebno "bleščeč" dijak. Več kot šola mu je pomenila književnost. Leta 1830 se je vpisal na licej v Gradcu. Prvi letnik je uspešno končal, v drugem se je zanimal sa­mo za filozofijo in politiko, v tretjem ni opravil nobenega izpi­ta. Tega je bila kriva deloma bolezen, predvsem pa to, da je ho­tel biti pesnik in revolucionarni rodoljub. Ko se je jeseni 1834 vrnil domov, je starše stežka prepričal, da ni za duhovniški po­klic in da bo študiral pravo. Do tega sklepa ga je najbrž pripra­vila ljubezen do neke mlade pevke, ki mu je pela prleške in prek­murske ljudske pesmi.

Vraz Stanko2Pravni študij je bil končan že v prvem let­niku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je za­ljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezen­ske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez "muze", zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Pod­četrtka, vendar je do nje gojil bolj "sestrinska" čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.

Slovenski in ilirski pesnik

Vraz Stanko3Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evrop­sko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerja­vi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slo­venske poezije le malo pomemben cvet. "Prešeren je videl v poezi­ji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z dru­gimi Slovani" (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj "izstrelil" zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje "uskok". Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je ob­širno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedo­val svojo ljubezen do domovine in svobode.

"Ilir iz štajera"

Vraz Stanko4Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetni­kom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Mar­ko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Šta­jera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar "je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do e­dinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši" (Anton Slod­njak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjiž­nega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). "Slovenci še nismo oce­nili njegovega pesništva," meni Slodnjak, "še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi 'napačno' preroditeljsko vnemo, s ka­tero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost." Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: "Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas okle­nili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga... medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez poseb­nega daru."

(obletnica 06_2000)

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh