Ferdinand Kolednik

* 24. maj 1907, Maribor, † 1. september 1981, Podgorje, Koroška.

"Oj ta dvakrat kolednik!"

Ferdinand Kolednik je bil pravi "svetovni popotnik": v svojem življenju je obredel pol sveta, zato ga je Finžgar v enem svojih pisem imenoval "dvakrat kolednik". Koledniki so tisti, ki med božičnimi prazniki hodijo od hiše do hiše in pojoč nabirajo darove, on pa je "koledoval" pri raznih vplivnih ljudeh, da bi podprli njegovo delo za širjenje slovenske književnosti v prevodih. Rodil se je pred sto leti: 24. maja 1907 v Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški uradnik. Leto dni po očetovi smrti ga je mati odpeljala k salezijancem na Rakovnik; tam je bil ves čas prve svetovne vojne (1914-1919), nato pa tri leta prav tako pri salezijancih v Veržeju.

Od tam je odšel k trapistom v Rajhenburg (Brestanico), kjer je maturiral in končal študij filozofije. Od leta 1929 do 1933 je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Zagrebu, že 25. septembra 1932 ga je v duhovnika posvetil šibeniški škof Jeronim Mileta. Kot duhovnik je nekaj časa deloval v šibeniški in zadrski škofiji. Leta 1935 so ga jugoslovanski škofje poslali za izseljenskega duhovnika v Francijo. Tam je ostal pet let in v tem času je študiral ter dosegel doktorat. Leta 1940 se je vrnil v Šibenik, kjer so ga Nemci leta 1943 aretirali in odpeljali v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Francijo ter se od tam odpravil v ZDA in Kanado. Povsod je deloval med slovenskimi izseljenci. Nemiren romar, kot je bil vse življenje, je šel za misijonarja v Ekvador, od koder se je vrnil v Kanado. Leta 1955 je za stalno prišel v Evropo. Nazadnje se je naselil v Podgorju (Maria Elend) v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, kjer si je postavil prikupen dom in nadaljeval s svojim prevajalskim delom vse do svoje smrti 31. avgusta 1981.

Prevod "Jurija Kozjaka" v 50 jezikih

Že kot srednješolec je kazal izredno nadarjenost za jezike - obvladal jih je celo vrsto v govoru in v pisavi. Ko je hodil po svetu, je z žalostjo ugotavljal, da svet Slovencev ne pozna, zato se je z vso njemu lastno žilavostjo, podjetnostjo in iznajdljivostjo zagnal v delo, da bi Slovence približal svetu. Že leta 1938 je prevedel v odlično francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak. Med vojno se je zaobljubil, da bo, če ostane pri življenju, oskrbel prevod te knjige v petdeset jezikov! Sam je Jurija Kozjaka prevedel v deset jezikov, za prevode v druge jezike (med drugim tudi v kitajščino in malgaščino) je znal poiskati spretne sodelavce. Skoraj vsem prevodom je Kolednik dodal spremno besedo o pisatelju Josipu Jurčiču, o slovenski zgodovini, o turških vpadih, o stiškem samostanu in o delu stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Cistercijanskemu samostanu Stična je Kolednik zapustil svoje rokopise in številne prevode Jurija Kozjaka.

Poleg Jurija Kozjaka je Kolednik prevedel v nemščino Desetega brata, Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem (izšel je z naslovom Iztok) in povesti Dekla Ančka in Strici, njegovih Sedem postnih slik pa je prevedel v dvanajst jezikov. Seznam njegovih prevodov se ne konča tukaj. Za svoje prevajalsko delo je leta 1955 prejel nagrado Francoske akademije. Leta 1960 je pisal Društvu slovenskih prevajalcev: "Nikdar še nisem od kakih slovenskih (ali jugoslovanskih) oblasti dobil kake podpore ali vsaj kako priznanje za vse to moje gotovo ogromno delo... Koliko idealizma je treba pri širjenju slovenske besede v tujini! Pa z vztrajno voljo gre, mora iti!"

Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku

Leta 1963 je pri založbi Steyler izšel v nemškem prevodu Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem z naslovom Iztok in s podnaslovom Roman um Justinian und Theodora (447 strani). Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, ki je Finžgarja visoko cenil. Polnih trideset let (1932-1962) sta bila v pisnih stikih. Ohranjenih je 86 pisem, razglednic ali dopisnic, ki jih je Finžgar pisal Koledniku. On jih je skupaj s svojimi odgovori shranil in leta 1971 jih je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala v knjigi, ki jo je uredil dr. Martin Jevnikar. Napisal je tudi uvod in nekaterim pismom dodal potrebna pojasnila. "Finžgarjeva pisma Koledniku se odlikujejo po izredni odkritosrčnosti, pa naj govori pisatelj o svoji bolezni in nadlogah, ki so z njo v zvezi, ali o razmerah, ki vladajo okrog njega." Med vojno (1941-1945) si na Finžgarjevo željo zaradi cenzure in neurejenih razmer nista dopisovala. Kolednik je bil večkrat v Ljubljani in je pisatelja obiskoval.

Iz Finžgarjevih pisem se vidi, kako se je iz ljubezni do slovenstva živo zanimal za Kolednikova prizadevanja, da bi s prevodi seznanil tujce s slovensko literaturo in s slovenskim narodom. Občudoval je njegovo silno voljo in vztrajnost: "Vaše pisanje je pač tako, kakor je avtor Nande: vse mora iti v galop" (24. 1. 1953). "Dragi gospod Nande! Vam je res cel globus kakor vrtiljak, na katerem se vrtite krog zemlje!" (30. 6. 1956). "Ljubi gospod Nande! 'Ko brez miru okrog divjam...' Škoda, da ni več Prešerna, da bi o Vas naredil pesmico" (13. 2. 1956).

obletnica meseca 05_2007