Branka Jurca

* 24. maj 1914, Kopriva na Krasu, † 6. marec 1999, Ljubljana

Jurca Branka1Zapletlo se je pri imenu in pri rojstnem dnevu

Rodila se je pred sto leti, ko se je začela prva svetovna vojna – 24. maja 1914 v Koprivi pri Dutovljah na Krasu na maminem domu. V svoji knjigi Rodiš se samo enkrat pripoveduje o zapletu pri krstu zaradi imena. Oče, ki je bil paznik v kaznilnici v Kopru, je zanjo izbral ime Branka. Župnik pa je rekel, da Branka "ni nobeno kristjansko ime", nazadnje pa se je le vdal in jo krstil, vendar je dodal ime Danijela. Ko se je kasneje v Mariboru vpisala v prvi razred, je morala prinesti krstni list, na katerem je bil kot datum rojstva zapisan 24. maj, mama pa je vedno trdila, da je Branka rojena 27. aprila. Po izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen. Ko je ozdravel, so ga poslali v Maribor za paznika v kaznilnici. Mama je z Branko in kakšno leto starejšim Cirilom odšla njemu. Branka je v štajerski prestolnici končala šolo in postala učiteljica. Štiri leta je bila brez službe (nekaj časa je služila kruh v predilnici), potem pa je poučevala pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. Rada je učila, ker je imela otroke rada. Ob začetku druge svetovne vojne se je vključila v odporniško gibanje. Ko je v 'nemškem' Mariboru postalo prenevarno, se je umaknila v Ljubljano. Tam so jo pri demonstracijah Italijani zajeli in jo poslali v taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije je končala v nemškem taborišču Ravensbrück. Po vojni je nekaj časa poučevala v Ljubljani. Poročila se je s pisateljem Ivanom Potrčem ter rodila sina Matjaža in hčerko Marjetico. »Ko sem rodila otroka, so bili težki časi, na vsakem koraku revščina, pomanjkanje, pa vendar sem bila srečna. Moje materinstvo me je tudi ustvarjalno odprlo: začela sem pisati pravljice in zgodbe in tako je nastala moja prva knjiga za otroke Bratec in sestrica.«

Pisateljica z otroško dušo

Jurca Branka2Tako je pesnik Niko Grafenauer naslovil svojo spremno besedo h knjigi Branke Jurca Rodiš se samo enkrat (1984). Tam poudarja značilno potezo njenega pisanja: "nenehno čudenje in začudenje, s katerima pisateljica spremlja pojave okrog sebe. Zdi se, kot da bi se v spisih na stežaj odprlo otroško oko in s strmenjem zrlo na vse, kar bi zašlo v njegovo vidno polje." Pisati je začela že pred vojno in sicer kratko pripovedno prozo; njeno prvo objavljeno delo je bila novela Kristina, ki je izšla v reviji Sodobnost. Na pisanje za otroke jo je opozoril Josip Ribičič, prvi urednik živahne otroške revije Ciciban (nekaj let ga je urejala tudi ona). Nekaj časa je oklevala, "potem pa je prišlo samo od sebe: otroštvo mojih otrok me je s svojim pravljičnim svetom pritegnilo k pisanju". Poleg izkušenj iz materinstva se v njenem pisanju za otroke in mladino oglašajo tudi spomini na lastno otroštvo in na doživetja iz mladosti. V svojim mladinskih delih Branka Jurca rada spregovori o otrokovem odnosu do živali, do narave. Kot glavne junakinje pogosto nastopajo bistroumne in dobrosrčne deklice. »Moti me, da kritiki mladinsko literaturo jemljejo kot manj vredno in pomembno,« je potožila v pogovoru z Berto Golob, pa je brž dodala: »bolj kot literarna kritika me je zanimal odziv pri bralcih, od teh pa sem prejela tri nagrade.« Kar nekaj njenih knjig je bilo prevedenih v tuje jezike, nekatere so bile prirejene za film, televizijo in radio. »Poglavje zase so slikanice. Imela sem res srečo z ilustratorji, ki so s svojo čarovnijo oživili mojo pripoved.« Njeni mali junaki so taki, kot je ona sama: iznajdljivi in veseli.

"Žal mi je, da nisem napisala več za odraščajočo mladino"

Jurca Branka3Snov za svoje pripovedi je Branka Jurca jemala iz resničnega sveta. V pripovedih s tematiko dozorevanja mladih in tudi mladinskega prestopništva je čutiti izkušnje njenega pedagoškega poklica. Sama je razložila, da je njena pripoved Uhač in njegova druščina zgodba šestega razreda; zgodba sedmega razreda so njeni Vohljači; v njeni povesti Ko zorijo jagode (1974), ki jo je Rajko Ranfl prenesel na filmski trak, nastopajo mladi, ki se poslavljajo od osnovne šole in zorijo v odrasle ljudi. Glavna junakinja povesti je Jagoda, odločna, živahna in čuteča deklica. Ta povest velja za eno njenih najboljših del. Pisateljica sama je povedala, da so jo dekleta velikokrat spraševala, kako ji je uspelo tako prepričljivo upodobiti njihovo vrstnico, ki bi lahko predstavljala vsa dozorevajoča dekleta sveta. Povedala je, da so v povesti tudi utripi in sledovi njene pubertete. Nekakšno spominsko vračanje v čas, ko mlad človek v vrtincu nasprotujočih si tokov – ves zmeden, vznemirjen, poln samozadostnosti in hkrati z ničemer potešen – išče svoj prostor pod soncem. Knjige bi zanesljivo ne mogla napisati kot sem jo, če bi sama ne imela pubertetniških težav.« Literarna zgodovinarka Helga Glušič je zapisala, da je povest Ko zorijo jagode "v celoti ena najveselejših zgodb, kar jih ima slovenska mladinska proza te vrste". Pisateljica, ki je bila teh priznanj vesela, je priznala: »Samo žal mi je, da moje pero ni napisalo več knjig za odraščajočo mladino.« Večer življenja so ji pozlatili vnuki. Njen dolgi, petinosemdeset let trajajoči delovni dan se je iztekel 6. marca 1999 v Ljubljani.

obletnica meseca 06_2014

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh