Anton Kacin

* 25. maj 1901 Spodnja Idrija, † (?) 1984 (?).

" Sin rudarske družine

Rodil se je 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, ki je starejša od "nemške" Idrije, znane po rudniku živega srebra. V njegovih podzemeljskih rovih je kopal tudi njegov oče Ivan. Z ženo Marijo Mohorič sta imela več otrok. Bistrega Antona sta po končani ljudski šoli v Spodnji Idriji poslala na realko v Idrijo, kjer je leta 1919 maturiral. Odšel je v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze študiral slovenščino in francoščino. Študij je končal (1923) z doktoratom, ko je uspešno obranil svojo disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895). Želel je delati med svojimi rojaki na Goriškem, ki so bili tedaj pod fašistično Italijo, zato je na univerzi v Padovi opravil potrebne izpite iz italijanske književnosti in zgodovine. Leta 1929 je v Rimu opravil profesorski izpit za poučevanje slovenščine. Ko je odslužil vojaščino, je bil nekaj časa v privatni službi v Idriji, zatem dve leti prefekt (študijski pomočnik) v Alojzijevišču v Gorici. Leta 1927 ga je nadškof Frančišek Sedej imenoval za profesorja slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici. Leta 1940 mu je grozila konfinacija, zato se je umaknil v Milan, kjer je dobil službo v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Po razpadu fašistične Italije septembra 1943 se je vrnil k svoji družini v Gorico, kjer je ob naklonjenosti Zavezniške vojaške uprave razvil mrežo slovenskega šolstva. Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča s slovenskim učnim jezikom Anton Martin Slomšek v Trstu. Istočasno pa je opravljal še številne druge naloge v prid slovenske skupnosti. Dela ni odložil niti po upokojitvi, iz rok mu ga je iztrgala šele smrt 27. januarja 1984.

Profesor in pisec učbenikov

"Kacin je bil rojen šolnik in pedagog, ob tem se je nenehno izpopolnjeval," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal njegov prijatelj in sodelavec dr. Martin Jevnikar. "Kot profesor je vcepil vrsti bodočih duhovnikov in svetnih izobražencev temeljito znanje materinščine, ker jim je veliko dajal in veliko od njih zahteval." Dr. Zorko Harej, eden njegovih učencev, je ob zadnjem slovesu od profesorja Kacina dejal, da je bil "temeljit razlagalec slovnice in razgledan v slovenskem slovstvu. Odkrival nam je slovensko slovnico, da smo se naučili pravilno pisati. 'Stavki naj bodo kratki in jasni!' je pogosto poudarjal. Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je pred nami razgrinjal bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev." Bili so to težki časi fašističnega nasilja in slovenske šolske knjige niso smele prihajati iz Ljubljane, zato si je moral pomagati sam. Po Ivanu Trinku je priredil njegovo slovensko slovnico za Italijane (1930), leto zatem pa je sam napisal (v italijanščini) Vaje za slovensko slovnico; naslednje leto je sestavil pomožno berilo za 4. razred: da je knjiga mogla iziti, ji je dal dvojezični naslov Pisano polje - Campo fiorito (Trst 1932). Med vojno (1943) je izdal slovensko slovnico, po vojni pa je skupaj z dr. Martinom Jevnikarjem sestavil Slovensko slovnico za srednje šole (1948) in Slovensko jezikovno vadnico (1957). Že v pokoju je napisal učbenik Grammatica della lingua slovena (Ljubljana-Trst 1972).

Časnikar, urednik in politik

Kot časnikar je bil dr. Anton Kacin dve leti (1927-1928) urednik Goriške straže, glasila Slovencev v Italiji, zatem je bil dve leti (1929-1930) v uredništvu Novega lista. Njegovo poglavitno delo pa je bilo urejanje publikacij Goriške Mohorjeve družbe, ki ga je opravljal nad trideset let (1928-1959). "Bili so to najtežji časi, saj je fašizem obsodil Slovence na narodno smrt, Mohorjeva družba pa je kljub strahovanju, procesom in zaplembam ostala neustrašeno s svojim ljudstvom" (Martin Jevnikar). V teh preizkušnjah je ljudstvo našlo edino zaslombo v cerkvi ob slovenski molitvi in pesmi. V nekaj letih (1929-1932) je Mohorjeva izdala kar štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki marsikje živijo še danes: Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija in Svete pesmice. Spomladi 1944 je šel dr. Kacin v Ljubljano na pogovor o sodelovanju med celjsko in goriško Mohorjevo družbo. Pogovori so uspeli, vendar je zaradi vojnih razmer izšla samo ena skupna knjiga - Lovrenčičeve Tri božje poti. Uspešnejša je bila naveza z Družbo sv. Mohorja v Celovcu: obe družbi sta v letih 1949-1960 izdajali skupen koledar. Po drugi svetovni vojni je dr. Anton Kacin vstopil tudi v politiko: z dr. Avgustom Sfiligojem je v začetku leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), na katere listi je bil dvakrat izvoljen v goriški občinski svet, kjer se je odločno potegoval za pravice svojih rojakov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 5, str. 22.