Lojze Grozde
* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.
Njegovo življenjsko pot, duhovno zorenje in apostolsko delovanje je že leto dni po njegovi smrti popisal Anton Strle v knjigi 'Lojze Grozde - mladec Kristusa Kralja'. Leta 1991 je izšla druga izdaja (Katehetski center - Knjižice), dopolnjena s spremno besedo Tarasa Kermaunerja in z izborom Grozdetovih pesmi, ki ga je pripravila Berta Golob. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem. V revni kmečki družini se njegovega prihoda niso nič kaj veselili, saj je bil nezakonski otrok. Ko je bil Lojzek star štiri leta, se je mama poročila v oddaljeno vas, tako da je ostal brez matere na rojstnem domu. Ko je s šestimi leti začel hoditi v šolo, se je kmalu otresel občutka zapostavljenosti. Bil je najboljši učenec v razredu. "Njegovi domači in šolski spisi so kazali, da je že kot otrok imel izredno razvito duševno življenje," je dejal o njem učitelj, ki ga je imel v šestem razredu ljudske šole.
Odličen šolski uspeh ga je priporočal za daljnje šolanje: na gimnazijo v Ljubljano je prišel po čudnem spletu okoliščin - v režiji božje Previdnosti. Revni deček je dobil streho v Marijanišču, ves čas pa je bil navezan na dobrotnike. Čeprav je bil po naravi plašen, se je hitro znašel: ob koncu prvega leta je bil že trden odličnjak z ugledom pri profesorjih in sošolcih. Imel je svoje muhe, kazal pa je že nekatere lastnosti, po katerih se je kasneje, ko se je odločno 'vzel v roke', odlikoval. Blagodejna zanj je bila vključitev v Katoliško akcijo okoli božiča v tretji šoli. Tam se je učil apostolskega delovanja med sošolci. Predvsem z zgledom.
Bil je prvi v razredu, vendar mu ni šlo za ocene: sošolcem je hotel pokazati, da se je treba učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Odličen je bil v vseh predmetih, le matematika mu je šla bolj trdo. Med odmori je bil središče vesele družbe, ki jo je spodbujal k petju. Ogreval se je za katoliška načela, katera je odkrival v spisih škofa Mahniča in Aleša Ušeničnika, da je mogel biti sošolcem 'luč krščanskega življenja'. Že v prvi šoli se je predstavil kot obetajoč pesnik in nekaj časa je urejal list Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci.
Moč za svoje apostolsko delo je zajemal iz božjih virov: iz molitve, mašne daritve in obhajila ter iz otroške povezanosti z nebeško Materjo Marijo. Zavedal se je resnice: "Če hočeš pridobivati ljudi za Boga, moraš biti Boga sam poln." Vsak dan je prejemal sveto obhajilo in s svojim zgledom vabil še druge; redno je prebiral Sveto pismo. Kot duhovno branje mu je bila najljubša knjiga Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana: ta je bila z njim tudi v uri njegovega mučeništva. Preden je stopil v osmi razred, je hotel biti na jasnem glede svojega poklica. Že od otroških let ga je spremljala misel, da bi postal duhovnik. Precej časa je mislil tudi na jezuite, ki so mu bili blizu zaradi stroge načelnosti in široke izobrazbe. Po svoje ga je kot pesnika mikala slavistika, kot globokega misleca ga je privlačila čista filozofija. Rad bi apostolsko deloval kot laik sredi sveta.
Bog mu je izbral drugačen 'poklic'. Na sveti večer, 24. decembra 1942, je odšel iz Ljubljane. Božič je preživel pri prijatelju v Strugah. Za novo leto je hotel iti pogledat domov. Spotoma se je ustavil v Stični. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega, kjer je proti večeru prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se nad njim 'med veselo igro' (kot so rekli) znašali in ga nato v gozdu pobili. "A niso, nesrečneži, storili nič drugega kot ponovili Kristusov pasijon," piše Taras Kermauner v spremni besedi (Lojze Grozde - vzornik današnjim Slovencem). "Zaslepljenci niso mogli ne na velikonočno nedeljo pred skoraj 2000 leti ne na svojega novega leta dan 1943 preprečiti, da ne bi iz groba vstal Bog, poveličan, večen; da ne bi premagal smrti. Tega niso mogli preprečiti človeku, ki živi v Bogu: Grozdetu. Danes je pred nami čist in jasen, živ in odrešujoč. Tak je bil že leta 1943."
(obletnica meseca 01_1993)