Anton Bonaventura Jeglič

* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična

Jeglic Bonaventura1Knez kmečkega rodu

"Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost," je zapisal nekdo ob Jeg­ličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljub­ljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimna­zijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški po­klic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posve­čen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.

Jeglic Bonaventura2Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stad­lerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenova­nje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nasto­pil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolno­ma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.

Najprej škof, a tudi narodni voditelj

Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. "Karkoli je že delal drugega, od izrazito poli­tične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog - o tem je bil trdno prepričan - za­upal" (Metod Benedik).

Jeglic Bonaventura4Kot kmečki sin je bil konzervativen, ven­dar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila "pravi versko izobraževalni narodni preporod". Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. "Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, pol­ne gorečnosti in svete vneme" (Mohorjev koledar 1938). Poleg knji­ge Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega živ­ljenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obramb­nih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je po­učeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.

Jegličev "čudež": Zavod sv. Stanislava

Jeglic Bonaventura3Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z za­vodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to og­romno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjko­valo denarja, je šel škof osebno "beračit" po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal na­darjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slo­venske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šol­skega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko stro­kovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenov­ljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.

(obletnica meseca 05_2000)

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh