Janez Trdina

* 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto

Trdina Janez1"Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke"

Zgodbo svojega življenja je začel pisati na željo zdravnika dr. Frana Derganca ob bližajoči se petinsedemdesetletnici svojega rojstva. Napisana je bila v 14 pismih, naslovljenih na omenjenega zdravnika, izhajala pa je v Ljubljanskem zvonu od junija 1905 do avgusta 1906. Brez kakšnih uvodov Trdina pričenja: "Rodil sem se 29. maja 1830 v Mengšu na Gorenjskem. V domači vasi sem ostal do desetega leta. Bil sem jako razposajen dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši pa sem pohajkoval, se pretepal, pse dražil, klatil sadje, lovil ptiče, lazil po hosti, poleti se kopal, pozimi drsal in se kepal. Blagi materi sem delal dosti žalosti in skrbi. Imel pa sem to dobro svojstvo, da sem hodil rad v šolo in se prav pridno učil. Priroda mi je podarila odličen spomin. V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil vsako molitev, če sem jo le dvakrat čul." Njegov oče Andrej je bil srednjevelik kmet in z ženo Mico Kcel, ki je bila iz Trzina, sta imela osem otrok; Janez je bil tretji po vrsti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in brž ko se je naučil brati ("v treh mesecih"), se kar ni mogel ločiti od knjig.

Trdina Janez3"Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža." Ta "duševna zabava" je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri "dijaški materi" Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.

"Srčna žila mojih naukov bo domoljubje"

Trdina Janez2Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: "Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje... V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem... Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje..."

Trdina Janez4V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. "Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: 'Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta'." Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.

Raziskovalec ljudske preteklosti in sedanjosti

Trdina Janez5Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu "podkladati" svojo misel - zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri "postavi na prestol" Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. "Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina" (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. "Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!"

(obletnica meseca 07_2005)

Zajemi vsak dan

Mladost ni samo življenjsko obdobje, ki ustreza določenemu številu let, temveč je tudi čas, ki ga da Previdnost vsakemu človeku in ki je dan kot naloga.

(sv. Janez Pavel II.)
Četrtek, 11. August 2022
Na vrh