Misijonar Janez Madon

Oče Serafin Goriški

* 29. maj 1829, Bate, † 3. december 1918, Itambakuri, Brazilija

Janezova mladost - Božja šola za misijone

Kristjani verujemo, da Bog na skrivnosten način usmerja naša pota v življenju. To je razvidno tudi iz življenjske zgodbe Janeza Madona, ki ga je Bog izbral za misijonarja med Indijanci: kot otrok in mladenič je opravljal dela, katerih izkušnje so mu zelo koristile pri njegovem misijonskem delu. Janez Madon se je rodil 29. maja 1829 kot najmlajši od osmerih sinov družine Antona in Ane Madon in je bil še isti dan krščen. Tisti dan je bil petek in mati Ana je v solzah tarnala: "Rodil se je na dan svetega Križa in moral bo iti po svetu in trpel bo kot Kristus." V otroških letih je bil pastirček, ko je odrastel, je pomagal pri delu na polju in se naučil mnogo takega, kar mu je kasneje koristilo v misijonu, ko je Indijance učil umno obdelovati zemljo. Prvo šolsko učenost je prejel pri duhovniku v Batah, kakor pred njim že njegov starejši brat Blaž, ki je leta 1841 pel novo mašo. Čez eno leto so starši tudi Janeza poslali v višje šole: začel jih v Gorici, nadaljeval in končal pa v Bergamu, kjer je bil njegov brat vojaški kaplan. Leta 1848 je bil njegov študij prekinjen in dobil je službo na finančnem knjigovodstvu, kjer se je izuril za uradne dopise v svojih misijonarskih letih. Pri vseh težavah je opravil maturo in odšel k stricu na Dunaj. Zelo se je zanimal za arhitekturo in nabral veliko znanja tudi s tega področja. V globini svojega srca je začutil klic k duhovništvu. Hotel je postati redovnik in vstopil je v kapucinski red. Redovno obleko in novo ime - Serafin Goriški (po rodni pokrajini) je prejel 4. maja 1858.

Našel je svoje mesto in tam ostal do konca

Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec.

Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: "Od tod ne pojdemo proč!" In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.

"Poklekujem pred vsakim od teh misijonarjev"

Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.

Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. Ob koncu življenja, ki se mu je izteklo 3. decembra 1918, je lahko z zadovoljstvom gledal na opravljeno delo. Nedvomno je papež Janez Pavel II. imel v mislih tudi njega, ko je 11. julija 1980 v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: "Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju... Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev..."

(obletnica meseca 12_2008)